SD18 vas vljudno vabi na predavanje, ki ga bo imela

doc. dr. Metoda Kokole:

Glasbeni odmevi iz palače na Bregu: poskus zvočne podobe

Predavanje bo v torek, 13. februarja 2024, ob 11. uri v Dvorani štirih letnih časov ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Zgodba o glasbi pri Zoisovih se po doslej znanih podatkih začenja v času izgradnje nove veličastne ljubljanske rezidence Michelangela Zoisa in njegove družine. Govorila bo o glasbi, ki je odmevala v družinskem salonu ali glasbeni sobi, kjer je za čembalom sedela njegova hčerkica Nepomucena. Sprehodili se bomo skozi znani in možni glasbeni repertoar, ki ga lahko neposredno ali posredno povežemo z družino Zois v 18. stoletju. Posamezni segmenti bodo ilustrirani z zvočnimi primeri, od priljubljenih opernih arij in salonske instrumentalne glasbe do komornih del, katerih natise ali prepise so Michelangelovi potomci do leta 1804 darovali novemu ljubljanskemu glasbenemu društvu.

Doc. dr. Metoda Kokole je znanstvena svetnica na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU in podpredsednica SD18. Raziskovalno se ukvarja z glasbeno dediščino slovenskega prostora od 16. do 18. stoletja in je avtorica številnih razprav s tega področja. V zadnjem času se podrobneje posveča zgodovini italijanske opere v 18. stoletju. Med njena najpomembnejša dela spada sedem znanstvenokritičnih izdaj notnega gradiva iz 17. in 18. stoletja ter monografija o skladatelju Isaacu Poschu, ki je leta 2009 v angleškem jeziku izšla pri založbi Peter Lang. Metoda Kokole je od leta 2018 tudi vodja raziskovalnega programa Raziskave slovenske glasbene preteklosti.

Vabljeni!

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na javno predavanje

doc. dr. Marija Klobčar:

»Nove šege, novi nauki, novi grehi«: odmevi razsvetljenskih reform v slovenskih ljudskih pesmih

Predavanje bo v četrtek, 7. decembra 2023, ob 11. uri v Dvorani štirih letnih časov ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

V 18. stoletju so se med Slovenci ohranjale številne pesemske in ritualne prakse, ki so jih kritični pogledi predstavnikov cerkvenih oblasti le stežka spreminjali. Vidni poseg v to podobo je prineslo leto 1775, ko je v času uvajanja obvezne vojaške službe oblast prepovedala za Slovence zelo pomembna romanja v Aachen in Köln. Predavanje bo ukinitev teh romanj in uvedbo naborništva osvetlilo s stališča izročila in njegovega spreminjanja, ta opažanja, oprta tudi na pesemske odmeve jožefinskih reform in francoske revolucije, pa bo umestilo v okvir najzgodnejšega zanimanja za slovensko pesemsko izročilo.

Doc. dr. Marija Klobčar se je po študiju slovenistike in etnologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1982) z magistrskim (1991) in doktorskim delom (1997) posvetila preučevanju vsakdanjega življenja Slovencev, okviri njenih zaposlitev pa so širili tudi njena raziskovalna obzorja. Najgloblji in najtrajnejši izzivi so povezani z njeno zaposlitvijo na ZRC SAZU (1998), kjer raziskovalne poti tekstologinje na Glasbenonarodopisnem inštitutu usmerja v razkrivanje družbenih kontekstov. Skozi ta pogled je osvetlila podobo in vlogo raznih pesemskih vrst in njihovega raziskovanja ter s pomočjo pesmi odstirala spreminjajoče se družbene odnose. Monografiji, ki sta te poglede razgrinjali – prva ob raziskavi razmerij med meščani in okoličani (Na poti v Kamnik, 2016), druga ob preučevanju vloge potujočih pevcev na Slovenskem (Poslušajte štimo mojo, 2020) –, sta bili v okviru projekta Odlični v znanosti uvrščeni med znanstvene dosežke v humanistiki. V zadnjih letih se posveča predvsem vprašanjem povednosti izročila pri razjasnjevanju nekaterih vprašanj zgodovine Slovencev (npr. potres leta 1348, zgodovinsko ozadje lika kralja Matjaža), od leta 2020 pa na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF Univerze v Ljubljani obzorja slovenske folkloristike posreduje tudi mladim.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

doc. dr. Matevž Košir:

18. stoletje in čarovniški procesi na Slovenskem

Predavanje bo v četrtek, 5. oktobra 2023, ob 11. uri v Dvorani štirih letnih časov ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Predavanje bo osvetlilo čarovniške procese na Slovenskem v 18. stoletju. Čeprav čarovniški procesi niso več prava značilnost tega obdobja in so bili manj pogosti, so na drugi strani posebni prav zaradi tega, ker niso več tipični. Skeptičnost do obtožb čarovništva je bilo v manjši meri mogoče zaznati že prej, vendar ne toliko kot od začetka 18. stoletja dalje. Dopisi notranjeavstrijske vlade v Gradcu, ki je bila med drugim tudi vrhovna institucija, pristojna za kazensko sodstvo na Štajerskem, Kranjskem, Koroškem in Goriškem, že od leta 1700 izpričujejo, da je bila vlada do obtožb čarovništva vse bolj zadržana. Leta 1711 je izdala tudi splošen ukaz sodiščem, da morajo pri čarovniških procesih ravnati skrajno previdno. Zares odločno je proti čarovniškim procesom nastopila šele Marija Terezija, ki je v prvem letu vladanja leta 1740 v procesnem redu zahtevala, naj vse tozadevne procese v vseh dednih deželah predložijo njej v vpogled in odločitev. S tem je zajezila procese, ki so kmalu zatem postali preteklost.

Čarovniški procesi v 18. stoletju pa so bili še vedno dovolj pogosti (na Slovenskem jih je v tem obdobju  dokumentiranih več kot 20), da nudijo veliko raziskovalne snovi, obenem pa nam ponujajo zelo zanimiv vpogled tako v sodno prakso, kot tudi v doživljanje sveta in medčloveških odnosov tistega obdobja. Zadnja čarovniška procesa pri nas sta izpričana v Metliki in Gornji Radgoni, oba leta 1745.

doc. dr. Matevž Košir je zaposlen v Arhivu Republike Slovenije kjer vodi sektor za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov in predavatelj na univerzi Alma Mater Europaea ECM.

SD18 vljudno vabi na predavanje

doc. dr. Marko Štuhec:

»... z eno besedo, najočarljivejši pogled«: narava in pokrajina v Breckerfeldovi Topografiji Dolenjske

Predavanje bo v sredo, 24. maja 2023, ob 11. uri
v Dvorani štirih letnih časov ZRC SAZU, Ljubljana, Novi trg 4/II.

Franc Anton pl. Breckerfeld (1740‒1806) je v svoji rokopisni Topografiji Dolenjske prikazal večplastnost in večpomenskost pokrajine. Opozoril je na povezanost divje in kultivirane narave kot dveh soodvisnih in prepletajočih se pokrajinskih prvin ter z upoštevanjem človeškega delovanja v preteklosti in v svojem času opisu pokrajine dodal tudi časovno in antropološko razsežnost. Narava je v njegovi percepciji in doživljanju prostor racionalnega obvladovanja in koristi, a tudi prostor estetskega in čustvenega doživljanja. Kakor se je kot razsvetljenski in racionalni izobraženec druge polovice 18. stoletja zanimal in navduševal nad preoblikovanjem in obvladovanjem povsem desakralizirane narave, pa je s poudarjanjem estetskih in občutenjskih vidikov narave povzel tisto drugo, pogosto spregledano plat 18. stoletja, ki ji kar prehitro nalepimo oznako racionalno. Breckerfeldovo raziskujoče oko je na njegovih poteh po Dolenjski spremljalo njegovo občutljivo srce. 

Dr. Marko Štuhec je docent na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava Občo zgodovino zgodnjega novega veka.

Vabljeni!

SD18 vljudno vabi na javno predavanje

akad. prof. dr. Marko Snoj:

Beseda o Slovarju Pohlinovega jezika

Predavanje bo v četrtek, 23. februarja 2023, ob 12. uri v Dvorani štirih letnih časov ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

V predavanju bo predstavljen leta 2020 izšli Slovar Pohlinovega jezika (v spletni izdaji 2021), ki je narejen iz leksikalnih enot Pohlinovih jezikoslovnih del, torej obeh njegovih slovarjev, slovnice in abecednika. V prvi vrsti je to pomanjkljiv avtorski zgodovinski slovar, ki mu gre očitati zlasti to, da ne upošteva besedja preostalih Pohlinovih knjig, v drugi in tretji vrsti pa prinaša nekaj presežkov, ki jih v slovaropisju nismo navajeni, do izraza pa pridejo tako v spletni kot natisnjeni objavi. V spletni zato, ker se je slovar rodil v digitalni dobi in spada v generacijo alfa, v natisnjeni pa zato, ker avtor izvira iz analognih časov babyboom generacije.

Akademik dr. Marko Snoj je redni član SAZU, znanstveni svetnik na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in redni profesor za primerjalno jezikoslovje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Posveča se predvsem etimologiji slovenskih občnih in zemljepisnih lastnih imen ter priimkov in pisanju etimoloških slovarjev, zgodovini slovenskega jezika, zlasti 17. in 18. stoletja, in zgodovinskemu slovaropisju, naglasoslovju in besedoslovju. Kot sodelavec Leksikološke sekcije sodeluje pri novi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika (eSSKJ), zadolžen za redakcijo medmetov in etimološke osvetlitve. Najbolj poznan je kot soavtor Etimološkega slovarja slovenskega jezika (1976–2007), avtor poljudnoznanstvenega Slovenskega etimološkega slovarja (1997, 2003, 2016) in Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen (2009).

SD18 vljudno vabi na javno predavanje

dr. Marjeta Pisk:

Rokopisne pesmarice iz zapuščine Ivana Kokošarja

Predavanje bo v četrtek, 17. novembra 2022, ob 11. uri
v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Duhovnik, skladatelj in zbiralec ljudskih pesmi Ivan Kokošar (1860–1923) je na Goriškem zapisal več kot 755 pesmi v slovenskem jeziku. Poleg tega je v njegovi zapuščini, ki se hrani v Arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ohranjenih več rokopisnih in tiskanih pesmaric iz njegove obsežne zbirke. Med najstarejše med njimi se uvršča Migovčev rokopis iz Cerkna, nastal pred ali okoli leta 1800. Poleg njega pa so v zbirki ohranjeni še drugi rokopisi iz Podmelca in Cerkna, nastali na prelomu 18. in 19. stoletja. Komparativna primerjava teh pesmaric bo omogočila vpogled v repertoar cerkvenih in nabožnih pesmi, ki so bile na Goriškem priljubljene med organisti in cerkvenimi pevci ob koncu 18. stoletja, in njihovo vključenost v širše tokove na slovenskem ozemlju.

Marjeta Pisk je po študiju slovenskega in latinskega jezika leta 2012 doktorirala iz interkulturnih študijev na Univerzi v Novi Gorici. Kot tekstologinjo na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU so njeno raziskovalno pozornost pritegnile rokopisne pesmarice, nastale od konca 18. stoletja do srede 20. stoletja, ki jih hrani Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Poleg samega repertoarja pesmi jo zanimajo predvsem konteksti nastanka pesmaric, njihovi zapisovalci ter umeščenost v pevski repertoar posameznega obdobja. Raziskovalno se posveča tudi kompleksnim procesom dediščinjenja na obmejnih območjih zahodne Slovenije.

SD18 vljudno vabi na predavanje

Jana Erjavec:
Šolski kroniki kot vira (cerkvene) glasbene dejavnosti v Celju v zadnjih treh desetletjih 18. stoletja

Predavanje bo v četrtek, 29. septembra 2022, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Glasbena podoba Celja v 18. stoletju še danes ostaja v precejšnji meri uganka za raziskovalce glasbene preteklosti na Slovenskem. Vsakršen vir, najsi bo še tako skromen, je zato dragocen košček pri sestavljanju tega mozaika. Predavanje bo osredotočeno na dve šolski kroniki glavne šole v Celju – prva zajema obdobje od
leta 1777 do 1831 (manjkajo leta med 1784 in 1810), druga pa od leta 1777 vse do 1869. Medtem ko je prva nastajala v času, ki ga povzema, je druga na obravnavano obdobje pravzaprav vezana kot sekundarni vir, saj izhaja iz druge polovice 19. stoletja. Po naravi sicer neglasbena vira, izvirajoča iz obdobja, ko je Cerkev
izgubljala nadzor nad šolstvom, med drugim vsebujeta informacije prav o cerkveni glasbeni dejavnosti in njenih osrednjih akterjih, s tem pa sta nepogrešljiva za odkrivanje glasbene preteklosti Celja.

Jana Erjavec je leta 2019 magistrirala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter se istega leta kot mlada raziskovalka zaposlila na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU. V okviru doktorske raziskave se posveča duhovni glasbeni praksi v Celju v 18. in 19. stoletju, s posebno pozornostjo do glasbe v cerkvi sv. Danijela.

Vabljeni!

SD18 vljudno vabi na predavanje

Gregor Kovač:
Prekmurske nižjeplemiške rodbine s poudarkom na 18. stoletju

Predavanje bo v četrtek, 21. aprila 2022, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Raziskave plemstva na Slovenskem so zelo napredovale. Toda ob eni doktorski disertaciji, več znanstvenih člankih in razpravah ter diplomskih delih ostaja tematika plemstva na območju Prekmurja v slovenskem zgodovinopisju še precej neznana. Namen predavanja je predstavitev plemstva v omenjenem prostoru: virov, grbovnic, plemiških družin in posameznikov, ki so živeli, delovali ali bili na kakšen drug način povezani s Prekmurjem. Poudarek bo na nižjeplemiških družinah v 18. stoletju, pogosto slovenskega oziroma slovanskega porekla. 16. in 17. stoletje sta posameznikom prinesli priložnost za povzdig v plemiški stan predvsem na podlagi zaslug v protiosmanskih vojnah. V 18. stoletju pa so stopali v ospredje uradniki, ki so v deželi, v kateri je po dveh stoletjih nenehnih spopadov ponovno nastopil mir, želeli utrditi oblast tako vladarja kot večjih zemljiških posestnikov. Predstavljene bodo družine Cigan, Kregar in Mlinarič, katerih člani so opravljali pomembne uradniške in upravniške funkcije večino 18. stoletja, kot tudi posamezniki in družine (Hadik, Marič, Svetič), ki so se po preselitvi iz Prekmurja povzpeli do visokih državnih funkcij in grofovskih nazivov.

Gregor Kovač, B. Sc., je na Tehnični univerzi v Gradcu (TU Graz) zaključil študij gospodarskega inženiringa. Poklicno se ukvarja s projektiranjem. Kljub študiju tehnike že dobro desetletje ljubiteljsko raziskuje plemstvo na območju Prekmurja. V središču njegovega zanimanja so grbi, genealogije, statusni položaj in življenjske navade predvsem nižjega plemstva.

Upoštevati je treba trenutne pogoje NIJZ za obiske javnih prireditev v zaprtih prostorih.

Vabljeni!

SD18 vljudno vabi na predavanje

Vid Žepič:
Civilnopravni vidiki kužnih bolezni v 18. stoletju: uzakonitev kužnih privilegijev (privilegia pestis)

Predavanje bo v četrtek, 10. februarja 2022, ob 11. uri po spletu na povezavi: https://uni-lj-si.zoom.us/j/98135123085

Čeprav so se rimski in srednjeveški juristi soočali z izbruhi kužnih bolezni, zlasti kuge, v njihovih delih skoraj ne najdemo razmišljanj o prilagoditvah splošno veljavnega prava v izrednih epidemičnih razmerah. Šele italijanska jurista Ripa in Previdelli sta v 16. stoletju opisala in sistematizirala tako imenovane kužne privilegije (privilegia pestis). Ti so se nanašali zlasti na pogodbeno, dedno in postopkovno pravo. Ripin in Previdellijev traktat sta odločilno vplivala na kasnejšo občepravno doktrino, ki je v 2. polovici 18. stoletja tlakovala pot uzakonitvi »kužnopravnih« določb v splošni civilnopravni zakonodaji. Predavanje bo s pravnozgodovinskega in primerjalnopravnega vidika osvetlilo določbe »kužnega prava« s poudarkom na ureditvi osnutka Terezijanskega kodeksa (1766) in na njem temelječega Občega državljanskega zakonika (1811).

Vid Žepič je od oktobra 2020 zaposlen kot asistent na Katedri za pravno zgodovino Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, kjer vodi vaje pri predmetu Rimsko pravo. Ukvarja se predvsem z rimskim premoženjskim pravom. Pod mentorstvom prof. dr. Marka Kambiča pripravlja doktorsko disertacijo na temo posebnega varstva dolžnika (favor debitoris) v rimskem postklasičnem pravu. Ob izbruhu epidemije Covid-19 se je lotil preučevanja pravnega odziva na epidemijo v zgodovinski perspektivi do konca (dolgega) 18. stoletja. Izsledki raziskave bodo še v letošnjem letu objavljeni v dveh prispevkih, pri čemer bo prvi osvetlil civilnopravne, drugi pa kazenskopravne vidike.

SD18 vljudno vabi na predavanje

dr. Matej Klemenčič:

Mihael Cussa med Gorico, Ljubljano, Gradcem in Dunajem: o goriško-kranjskih kamnoseških navezah in njihovih ambicijah

Predavanje bo v četrtek, 18. novembra 2021, ob 11. uri na spletni povezavi:

https://uni-lj-si.zoom.us/j/93365650986

Mihael Cussa (tudi Kuša; rojen o. 1657 v Lokavcu pri Ajdoviščini, umrl 1699 v Ljubljani) je bil osrednja oseba ljubljanske kamnoseške dejavnosti ob koncu 17. stoletja. Slovenska umetnostna zgodovina mu je poleg avtorstva številnih črnih kamnitih oltarjev občasno pripisovala tudi kiparske sposobnosti, kar se je izkazalo za napačno, šele raziskave, začete pred dobrimi tremi desetletji, pa so natančneje opredelile njegovo vlogo pri uvozu prvih kvalitetnih baročnih kiparskih del v marmorju iz Benetk. Malo znano pismo, ki ga je skupaj z Lucijo Pacassi, vdovo goriškega kamnoseka Leonarda Pacassija spomladi 1698 pisal v Gradec, razkriva vrsto podatkov o Pacassijevi goriški delavnici in Cussovi vlogi po mojstrovi smrti, pomaga nam odkriti Pacassi-Cussovo delo na Dunaju, ter nudi nekaj indicev za vsaj hipotetično obravnavo zgodnjega Cussovega opusa na Kranjskem.  

Matej Klemenčič je redni profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Osrednje področje njegovega raziskovanja je beneško baročno kiparstvo, ukvarja pa se tudi z drugimi temami poznega srednjega in zgodnjega novega veka, z migracijami umetnikov in naročniškimi povezavami med jadranskim prostorom in Srednjo Evropo. Med njegovimi vidnejšimi objavami sta monografiji o Francescu Robbi (2013) in njegovem vodnjaku (2010), v Narodni galeriji pa je zasnoval in soorganiziral tudi razstavo o slikarju Almanachu (2005).

SD vljudno vabi na predavanje

dr. Irena Orel:
Besedje Hipolitovega prevoda Orbis pictus (1712)

Predavanje bo v torek, 5. oktobra 2021, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4, Ljubljana, 2. nadstropje.

Ob bližajoči se 300-letnici smrti redovnika kapucinskega reda, nabožnega pisca, prevajalca, slovaropisca in slovničarja Janeza Adama Gaigerja, p. Hipolita Novomeškega (Novo mesto, 1667 – Kranj, 1722), v drugem desetletju 18. stoletja osrednje osebnosti slovenskih filoloških prizadevanj na Kranjskem, bodo ob uvodni osvetlitvi redkih poznanih biografskih podatkov tipološko predstavljeni izbrano tematsko besedje in izrazje iz prvega slovenskega prevoda Sveta v slikah – Orbis sensualium pictus češkega teologa in pedagoga Jana Amosa Komenskega (1658). Ta je vzporedno z latinskim in nemškim besedilom dodan Hipolitovemu dvodelnemu trijezičnemu rokopisnemu slovarju Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis Europæ linguis compositum … (1711–1712). Leksika otrokom namenjenega didaktičnega besedila bo obravnavana glede na kontinuiteto, prevodnojezikovne vplive, izrazne, besedotvorne, pomenske spremembe v kasnejših prevodih ali predelavah posameznih poglavij v slovnicah slovenskega jezika.

Dr. Irena Orel je redna profesorica zgodovinske slovnice slovenskega jezika na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu obravnava zgodovinsko oblikoslovje, skladnjo, besedoslovje, zgodovino slovenistike in razvoj slovnične zgradbe slovenskega jezika od 10. do 19. stoletja. Posebej se ukvarja tudi s slovaropisjem (Vorenčev, Murkov, Cigaletov, Pleteršnikov idr. slovarji).

Pogoj za obisk je izpolnjevanje enega od treh PCT pogojev. Preverjati smo dolžni potrdila, zato jih je obvezno prinesti s seboj. Prav tako je obvezno nošenje obrazne maske.

SD18 vljudno vabi na predavanje:

ddr. Nina Ditmajer:

Pesništvo na Štajerskem v 18. stoletju

Predavanje bo potekalo v sredo, 5. maja 2021, ob 11. uri po aplikaciji Zoom. (ID: 996 9734 1714)

Predavanje bo osvetlilo tiskarsko, založniško in rokopisno dejavnost v deželi Štajerski v 18. stoletju. Medtem ko je slovenska tiskana literarna produkcija v Gradcu, Celju, Mariboru in na Ptuju (pa tudi v Ljubljani in Celovcu) literarnim zgodovinarjem dobro znana, je bilo vrednotenje rokopisne literarne dejavnosti zaradi podcenjevanja njene recepcije in produkcije dolgo časa zanemarjeno. Raziskava, ki jo je predavateljica opravila za svojo doktorsko disertacijo, je pokazala, da so pesmi med ljudmi krožile ne glede na medij in izobrazbo zapisovalca. Tiskala so se namreč le dela slovenskih izobraženih duhovnikov, od katerih so na Štajerskem med drugim službovali Ahacij Stržinar, Primož Lavrenčič, Leopold Volkmer in Gašper Rupnik, medtem ko so rokopisne pesmarice predvsem odraz dejavnosti štajerskih organistov, cerkovnikov in učiteljev. V predavanju bomo podrobneje predstavili sedem rokopisnih pesmaric iz župnij Kamnica, Sveta planina, Sveta Ana v Slovenskih goricah, Sveta Barbara v Halozah, Solčava, Vuhred in Trbovlje.

Nina Ditmajer je asistentka z doktoratom na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ukvarja se z zgodovino slovenskega slovstva in jezika na Spodnjem Štajerskem v 18. in 19. stoletju, še posebej z recepcijo pesmaric v nekdanjih notranjeavstrijskih deželah in delu Ogrske.

SD 18 vljudno vabi na predavanje

prof. dr. Andrej Hozjan:

Terezijanska popisa duš po župnijah in hišnih gospodarjev po gospoščinah, mestih in trgih spodnje Štajerske 1754−1755

Predavanje bo potekalo v četrtek, 11. februarja 2021, ob 11. uri po aplikaciji Zoom.

Pred nekaj leti je v okviru predavanj SD18 o popisu duš na Kranjskem leta 1754 predaval mag. Tone Krampač. Predstavil je »kranjski« del ohranjenega popisa na ozemlju ljubljanske škofije, medtem ko je »štajerski« del javnosti skorajda neznan. Predavatelj bo imel priložnost predstaviti najnovejša dognanja o obeh ohranjenih popisih za Štajersko, ki prinašata celo vrsto zelo uporabnih, a doslej kar napačno celovito interpretiranih informacij o spodnještajerskem območju – do danes jih je obdelal le J. Curk. Oba popisa sta gotovo unikatna že zaradi ohranjenosti izključno za štajersko ozemlje.     

Prof. dr. Andrej Hozjan, od konca leta 1999 redni član Oddelka za zgodovino prej Pedagoške in od leta 2006 Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, se je v zadnjem obdobju med drugim posvetil raziskavam doslej manj znanih oziroma še neznanih popisov prebivalstva spodnje Štajerske in Prekmurja v zgodnjem novem veku. V ta okvir spada tudi njegova obdelava obeh omenjenih popisnih virov, ki ju bo letos objavil v dveh že spisanih člankih.

SD18 vljudno vabi na predavanje

dr. Monika Deželak Trojar:

Dramska dejavnost ljubljanskih jezuitov (1596–1773) v luči ohranjenih dramskih besedil in perioh

Predavanje bo potekalo v četrtek, 10. decembra 2020, ob 13. uri preko aplikacije Zoom.

Predavanje bo orisalo dramsko dejavnost ljubljanskih jezuitov in njeno povezanost s tovrstno jezuitsko dejavnostjo v evropskem prostoru, zlasti na ozemlju nekdanje Avstrijske jezuitske province s središčem na Dunaju. Predstavljeno bo ohranjeno primarno dramsko gradivo ljubljanskih jezuitov, ki je bilo od marca 2018 do danes odkrito tekom raziskave pri podoktorskem raziskovalnem projektu Jezuitske gledališke igre kot dejavnik razvoja novoveške dramatike: slovenski in srednjeevropski kontekst. Novoodkrita rokopisna dramska besedila, natisnjene in rokopisne periohe ter tudi natisnjeni vsebinski povzetki jezuitskih pasijonskih procesij, ki so nastali v letih 1640–1727, so del digitalnega repozitorija Dramska dejavnost Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1773).  Kot vzorčni primer ljubljanske jezuitske dramatike pa je pri projektu nastala elektronska znanstvenokritična izdaja Schönlebnove drame Haeresis fulminata, ki je bila v Ljubljani uprizorjena leta 1651 (Janez Ludvik Schönleben: Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca). Predavanje se bo dotaknilo tudi omenjenih dveh spletnih izdaj, ki bosta prag javnosti prestopili v kratkem.

Dr. Monika Deželak Trojar je leta 2007 diplomirala na Oddelku za zgodovino in Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Istega leta se je zaposlila kot mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Raziskala in objavila je temeljne dokumente o Škofjeloškem pasijonu, samostojno je pripravila znanstvenokritično izdajo Skalarjevega rokopisa. Oktobra 2015 je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru doktorirala s temo Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa. V središču njenega zanimanja sta slovensko slovstvo 17. in zgodnjega 18. stoletja ter zgodovinopisje 17. stoletja. Leta 2018 je s podoktorskim projektom (ARRS, Z6-8260) dodala področju svojih raziskav še jezuitsko dramatiko na Slovenskem in v širšem evropskem prostoru.

SD 18 vljudno vabi na javno predavanje

dr. Teodora Shek Brnardić:

Vsakdanje življenje gojencev Vojaške akademije v Dunajskem Novem mestu, kot ga prikazujejo slike Bernharda Albrechta (1785–1793)

Predavanje bo potekalo v četrtek, 14. maja 2020, ob 11. uri preko aplikacije Zoom; kliknite na povezavo in počakajte, da boste spuščeni v »virtualno predavalnico«. Predavanje bo v hrvaškem jeziku.

Češki grof in avstrijski častnik Franz Josef Kinsky (1729–1805) je celih 26 let, od leta 1779 do 1805, vodil Terezijansko vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, kjer so se izobraževali mladeniči iz celotne habsburške monarhije. V njihov spomin se je vtisnil kot najbolj izrazit poveljnik. Na akademiji je kot uveljavljen pedagoški pisec svoje teoretske koncepte o izobraževanju in vzgoji plemičev lahko dejansko prenašal v šolanje lojalnih avstrijskih častnikov. In kakšen je bil vsakdanjik ljudi na akademiji? Poleg spisov grofa Kinskega, spominov in pisem gojencev ter institucionalnih zgodovin akademije je pomemben vizualni vir za raziskovanje vsakdanjega življenja te elitne cesarske vojaške ustanove tudi 13 slik Bernharda Albrechta (1755–1822) v tehniki gvaša.

Slike prikazujejo, kako se gojenci poleg vojaškega urjenja in manevriranja na vrtu akademije ukvarjajo z raznimi športi in igrami, kot so jahanje, gimnastika, plavanje, ples in celo drsanje na ledu. Slike so prvotno visele v cesarskem prenočišču, nato pa so jih prenesli v likovni kabinet akademije. Danes jih je 11 še vedno v Muzeju Terezijanske vojaške akademije, dve pa sta razstavljeni v Vojaškozgodovinskem muzeju na Dunaju. Predavanje ne bo le rekonstruiralo dejavnosti, ki jih prikazujejo slike, temveč jih bo postavilo v kontekst razsvetljenskih pogledov grofa Kinskega na telesno vzgojo.

Dr. Teodora Shek Brnardić, rojena leta 1971, je na Filozofski fakulteti v Zagrebu diplomirala iz klasične filologije (1994) in magistrirala iz zgodovine (1999). Leta 2004 je doktorirala na Oddelku za zgodovino Srednjeevropske univerze v Budimpešti, kjer se je specializirala za raziskovanje razsvetljenstva. Od leta 1994 je zaposlena na Hrvaškem zgodovinskem inštitutu v Zagrebu. Raziskovalno se ukvarja z intelektualno in kulturno zgodovino 18. stoletja na Hrvaškem in v Srednji Evropi.

SD18 vljudno vabi na predavanje

Rok Bečan:

Skupne poteze kranjskih jezuitov 18. stoletja v kontekstu tedanje Avstrijske province Družbe Jezusove

Predavanje bo v četrtek, 13. februarja 2020, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana. 

Koga od kranjskih jezuitov iz 18. stoletja poznamo? Samo v vzgojno-izobraževalnem (in vsebolj tudi znanstvenem) delu se je v ljubljanskem kolegiju v tem stoletju izmenjalo ok. 400 jezuitov, še drugi pa tudi v pisani pastoralni aktivnosti. Seveda ne gre samo za rojene Kranjce. Od kod so prihajali ti bogoslovci, patri in redovni bratje, katere jezike so govorili, kakšna je bila njihova redovna formacija in po katerih drugih skupnostih so še delovali? Koliko je bil ljubljanski kolegij primerljiv s sosednjimi v Celovcu, Zagrebu, Gorici, Trstu, na Reki, v Varaždinu, Mariboru in severneje po Štajerskem?
Število članov Družbe Jezusove in razvejanost njihovega dela sta do 60. let 18. stoletja naraščala, nato pa so bolj kot notranje »staranje« red omejili zunanji pritiski, cerkveni,  ideološki in politični, ki so 1773 pripeljali do papeževe razpustitve reda. Avstrijska jezuitska provinca, v kontekst katere bomo vseskozi postavljali njene »slovenske« poteze, je segla od Gorice do nekdaj turške Transilvanije in ob razpustitvi štela še 1845 jezuitov v 71 skupnostih, na nivoju osnovnega in srednjega šolstva pa poučevala še ok. 12.300 učencev.

Rok Bečan je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študij slovenskega jezika zaključil z diplomo 2007 pri Miranu Hladniku in Primožu Jakopinu, zgodovine pa 2009 pri Borisu Golcu. 2007 je vstopil v Družbo Jezusovo ter opravljal redovno vzgojo in filozofsko-teološke študije v Italiji (Genova, Padova, Rim) in Ljubljani (Dravlje), kjer je bil junija 2018 posvečen v duhovnika. Dela v Ignacijevem domu duhovnosti pri Sv. Jožefu v Ljubljani.

SD18 vljudno vabi na predavanje

dr. Vanja Kočevar:

Dedne poklonitve notranjeavstrijskih dežel Karlu VI. leta 1728

Predavanje bo v četrtek, 5. decembra 2019, ob 11. uri
v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Dedna poklonitev je predstavljala eno od osrednjih dejanj v življenju zgodnjenovoveške dežele kot politične entitete. Ritual, pri katerem sta si iz oči v oči zrla oba pola dežele – knez in stanovi ter si vzajemno prisegla zvestobo –, je namreč pomenil inavguracijo novega vladarja in obnovitev zlasti na deželne stanove vezanih privilegijev. V zgodnjem novem veku so se dedne poklonitve iz pravnih dejanj prelevile v razkošni baročni teater deželnoknežjega blišča, ki je skozi ceremonial in neverbalno komunikacijo izražal razmerje moči med vladajočimi in vladanimi. Prestolnice notranjeavstrijskih dežel so tovrstne slovesne spektakle zadnjič gostile leta 1728, ko se je cesar Karel VI. kot zadnji habsburški deželni knez podal na dednopoklonitveno pot v vzhodne Alpe in sprejel poklone: Štajerske, Koroške, Kranjske, Goriške, Gradiške, Trsta in Reke. Zadnje notranjeavstrijske dedne poklonitve nam odstirajo tako pogled na stanovsko politično (ne)moč kot tudi na prestiž, ki so ga pred nastopom pravnega absolutizma v času Marije Terezije v očeh dvora uživale posamezne dežele. Predavanje se bo oprlo zlasti na dvorni ceremonialni protokol ter predstavilo nekatere pravne, politične, logistične in jezikovne vidike notranjeavstrijskih dednih poklonitev leta 1728.

Dr. Vanja Kočevar se je po diplomi na temo tridesetletne vojne leta 2012 zaposlil kot mladi raziskovalec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Doktorski študij je zaključil leta 2017 z disertacijo na temo politične zgodovine vojvodine Kranjske v času Ferdinanda II. (1595–1637). Ukvarja se s politično zgodovino slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku ter preučevanjem simbolno-ritualne komunikacije in ceremoniala v političnem življenju na primeru deželnih zborov in dednih poklonitev. Študij politične zgodovine dopolnjuje z raziskovanjem historične geopolitike slovenskih zgodovinskih dežel ter raziskovanjem političnih vidikov protireformacije in katoliške obnove v poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju.

Vabljeni!

SD18 vljudno vabi na predavanje

dr. Katarina Šter:
Učenje in poučevanje stare glasbe v novem veku:
primer slovenskih kartuzijanov

Predavanje bo v petek, 20. septembra 2019, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Kartuzijanski red je bil z vplivnima kartuzijama Žiče in Bistra, ki sta obstali vse do jožefinskih reform, na Slovenskem prisoten tudi v novem veku. Glavni redovni moto (»Križ stoji, medtem ko se svet vrti.«) je veljal tudi za glasbo kartuzijanov sploh. Kljub številnim novoveškim reformam cerkvene glasbe, med katerimi je bila najpomembnejša tridentinska, je red ohranjal svojo tradicionalno liturgijo in liturgično glasbo. Tako je kartuzijanski koral ob spreminjajočih se koralnih tradicijah in vedno novih tokovih v izvajanju in komponiranju glasbe vse bolj postajal »stara glasba«, ki pa je za kartuzijane vendarle bila ena bistvenih in nezamenljivih značilnosti reda. Eden od izzivov reda – kako ohranjati to glasbo zvesto tradiciji in obenem živo – je bil verjetno najbolj opazen v glasbenem poučevanju novicev, ki so v red prišli iz različnih glasbenih okolij in z različnimi znanji.

Predavanje bo predstavilo ozadje in različne načine učenja in poučevanja koralne »stare glasbe« v kartuzijanskih samostanih, s poudarkom na slovenskih kartuzijah v 17. in 18. stoletju. Obenem pa želi opozoriti na dejstvo, da je ob vedno novih in razvijajočih se glasbenih slogih in smereh v slovenskem (pravzaprav pa tudi evropskem) glasbenem življenju vseskozi obstajala tudi glasba, ki je nadaljevala tradicijo preteklih obdobij. Ta se, kakor kažejo glasbeni, teoretski in sekundarni viri, ni vedno mogla povsem izogniti zunanjim vplivom, vendar je kartuzijanom v njej vendarle uspelo ohraniti krhko ravnotežje med zvestobo tradiciji in prilagoditvijo novim časom.

Dr. Katarina Šter je po diplomi iz muzikologije in primerjalne književnosti z literarno teorijo doktorirala na temo srednjeveških antifonarjev iz kartuzije Žiče. Kot raziskovalka deluje na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU, kjer se posveča predvsem liturgičnemu enoglasju in glasbenim tradicijam monastičnih redov. Njeno posebno zanimanje velja tudi razmerju med besedo in glasbo v starejši vokalni glasbi ter povezovanju med muzikološkim raziskovanjem in izvajalsko prakso.

Katarina Šter je v mednarodnih muzikoloških in drugih publikacijah objavila več razprav o žičkih glasbenih rokopisih in drugih temah, bila urednica različnih publikacij in predstavila vrsto prispevkov na domačih in tujih konferencah. Trenutno je vodja projekta ARRS Stare tradicije v novih oblačilih: glasbene in besedilne predelave v izvajalski praksi liturgične glasbe. Prejela je več domačih in tujih raziskovalnih štipendij, med drugim štipendijo Štajerske deželne vlade Go Styria! in Štipendijo švicarske vlade za odličnost, s katero je gostovala na Scholi cantorum v Baslu. V tej ustanovi je letos tudi magistrirala iz pevske izvajalske prakse srednjeveške in renesančne glasbe.

Vabljeni!

SD 18 vas vljudno vabi na predavanje

dr. Alenka Jelovšek:

Tikanje, vikanje, onikanje – ogovorne oblike v slovenskih pisnih virih od Svetokriškega do Vodnika

Predavanje bo v četrtek, 16. maja 2019, ob 11. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Med normami, ki urejajo vsakdanjo komunikacijo med ljudmi, so tudi družbeno sprejeta pravila o načinu ogovarjanja sogovornika glede na njegov družbeni položaj in odnos do govorca. V evropskih jezikih se ta kaže predvsem v izbiri med različnimi zaimki in z njimi ujemajočimi se glagoli itd., v sodobni slovenščini to vlogo prevzema razlikovanje med edninskim in množinskim zaimkom za 2. osebo. Razvoju množinskih ogovornih oblik lahko v slovenskih pisnih virih sledimo že od 13. stoletja, v 18. stoletju pa se je razvil tri- oziroma štiridelni (če upoštevamo še rabo naslovov kot najvljudnejšo obliko) ogovorni sistem, primeren času velikih družbenih razlik, ko je obstajala potreba po natančnem razlikovanju družbenih položajev. Nakazan je bil že pri Svetokriškem in se je do konca 18. stoletja dokončno oblikoval, kot nam kaže z ogovornimi oblikami najbolj bogat vir – Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790), za katero lahko domnevamo, da nam prikazuje relativno popoln model ogovornega sistema tega obdobja. V tem obdobju lahko v osrednjeslovenskem jeziku opazimo tudi t. i. polvikanje, ki je v pogovornem jeziku (zlasti na zahodni polovici slovenskega ozemlja) znano še danes, iz pisnih virov pa je bilo v začetku 19. stoletja v veliki meri pregnano po posegu slovničarjev na čelu z Jernejem Kopitarjem. Ti so s svojimi purističnimi težnjami posegli tudi v sam ogovorni sistem, kar je povzročilo njegovo poenostavitev in hkrati jezikovnotipološko netipični razvoj v 19. stoletju.

Dr. Alenka Jelovšek je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Leta 2009 je diplomirala iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede in iz slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naslednje leto 2010 je na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje diplomirala iz splošnega jezikoslovja, leta 2014 pa še iz zgodovine na Oddelku za zgodovino, oboje na FF v Ljubljani. Istega leta je doktorirala pri prof. dr. Ireni Orel na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, in sicer z jezikovnozgodovinsko tematiko Osebni zaimki v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. V Sekciji za zgodovino slovenskega jezika inštituta je ena od avtoric nastajajočega prvega zvezka zgodovinskega slovarja Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Od 2011 objavlja znanstvene članke, predvsem s področja zgodovinskega oblikoslovja in razvoja ogovornih norm v slovenščini, in aktivno sodeluje na domačih in mednarodnih konferencah. Od 2011 je področna urednica, od 2017 pa članica uredniškega odbora Jezikoslovnih zapiskov.

Vabljeni!

SD18 vas vljudno vabi na predavanje

dr. Metoda Kemperl:
Zagrebški slikar Anton Archer in poznobaročno slikarstvo na Štajerskem

Predavanje bo v četrtek, 14. februarja 2019, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

V predavanju bo obravnavana poslikava župnijske cerkve sv. Andreja v Zgornjem Leskovcu. Cerkev je bila zgrajena leta 1779 in – glede na slog in omembo v pisnem viru – kmalu nato tudi v celoti poslikana. Poslikava še ni bila analizirana in ovrednotena, omenjena je le v katalogu razstave o štajerskem poznobaročnem slikarju Antonu Lerchingerju, in sicer kot delo njegovega naslednika. Razteza se po obokih prezbiterija, ladje in podkorja, po ograji pevskega kora in nekaterih delih stene. Na podlagi slogovne analize lahko poslikavo pripišemo zagrebškemu slikarju Antonu Archerju (umrl leta 1808), ki je arhivsko dokumentirano sodeloval z Lerchingerjem pri poslikavi kapele sv. Križa v župnijski cerkvi sv. Ivana v Novi Vesi pri Zagrebu (1787, 1792), pripisane pa so mu še celotne ali posamezne poslikave v romarski cerkvi na Trškem vrhu (1772),  romarski cerkvi sv. Treh kraljev v Kominu (med 1776 in 1780), župnijski cerkvi  sv. Nikolaja v Hrašćini (ok. 1790), župnijski cerkvi v Visokem (med 1761 in 1795) in župnijski cerkvi v Slavetiću. Obravnavana poslikava je prva temu slikarju atribuirana poslikava na Slovenskem, kaže pa tudi na to, da je Anton Archer že okrog leta 1780, torej pred Lerchingerjevo smrtjo, deloval popolnoma samostojno.

Dr. Metoda Kemperl je redna profesorica za umetnostno zgodovino. Zaposlena je na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Predmet njenega raziskovanja sta baročna umetnost in kultura, raziskuje pa tudi na področju didaktike umetnosti in muzejske pedagogike.

SD 18 vljudno vabi na predavanje

mag. Matjaž Grahornik:

Herbersteini na Hrastovcu

Predavanje bo v torek, 20. novembra 2018, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Hrastovec, v katerem so danes urejeni prostori Socialno varstvenega zavoda, je eden najmogočnejših gradov na Slovenskem. Za njegovo današnjo podobo so v pretežni meri zaslužni Herbersteini, ki so ga imeli v lasti v dveh obdobjih: najprej od konca 15. do začetka 19. stoletja, nato pa še za krajši čas od začetka 20. stoletja do leta 1945. Rodbinska veja Herbersteinov na Hrastovcu je bila doslej obravnavana precej enostransko in nekritično. Najnovejše, sicer še ne končane raziskave so prinesle nekatera nova spoznanja, še zlasti o dogajanju v 18. stoletju. Ogromni dolgovi, ki sta si jih nakopala zemljiška gospoda Erazem Friderik (1631–1691) in njegov sin Karel Friderik Anton (1675–1739), so povzročili insolventnost in do leta 1716 prodajo gospostva, ki se je znašlo v rokah druge veje Herbersteinov. Stoletja dolgo prvo obdobje Herbersteinov na Hrastovcu se je končalo s prodajo gospostva Pauerjem leta 1802.

Mag. Matjaž Grahornik je leta 2008 diplomiral in nato 2015 magistriral iz zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Od oktobra 2016 je zaposlen kot mladi raziskovalec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Istočasno je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru vpisal doktorski študij zgodovine. V doktorski disertaciji se bo ukvarjal z genealogijo plemiške rodbine Herberstein. Njegove dosedanje raziskave so pretežno vezane na ozemlje (slovenske) Štajerske in na tamkajšnje novoveško plemstvo (npr. rodbino Khisl).

Vabljeni!

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

dr. Mitja Trojar:

Razvoj slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah v 18. stoletju in 1. polovici 19. stoletja

Predavanje bo v petek, 5. oktobra 2018, ob 11. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, v Ljubljani.

Čeprav začetki tvorjenja slovenske jezikoslovne terminologije segajo že v 16. stoletje, je do njenega bolj sistematičnega tvorjenja prišlo v 18. stoletju: najprej s slovnico Marka Pohlina Kraynska grammatika (1768, 1783),  v večjem obsegu s slovnico Mihaela Zagajška Slovennska grammatika (1791), ki je prva slovnica, v kateri je slovenščina (poleg nemščine) uporabljena kot metajezik, v največjem obsegu pa z Vodnikovo slovnico Pismenost ali Gramatika sa Perve Shole (1811), ki je prva slovnica slovenskega jezika s povsem slovenskim metajezikom. Raba slovenskega metajezika v slovenskih slovnicah se uveljavi v 2. polovici 19. stoletja, ko se v glavnem ustali tudi slovenska jezikoslovna terminologija.

Dr. Mitja Trojar je raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Leta 2017 je na Univerzi v Novi Gorici zagovarjal disertacijo z naslovom Razvoj slovenske jezikoslovne terminologije v slovenskih slovnicah v 18. in 19. stoletju (Development of Slovenian linguistic terminology in Slovenian grammars in the 18th and 19th centuries) pod mentorstvom izr. prof. dr. Kozme Ahačiča. Sodeluje pri pripravi terminoloških slovarjev in raziskuje razvoj slovenske terminologije. Je prevajalec strokovnih in znanstvenih besedil v francoščino in angleščino.

Vabljeni!

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na javno predavanje

mag. Hana Habjan:
Družbeno- in umetnostnozgodovinski razvoj Novega trga v Ljubljani v drugi polovici 18. stoletja

Predavanje bo v četrtek, 17. maja 2018, ob 12. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Bivališče kot del premoženja posameznika je eden izmed pokazateljev družbenega statusa. Individualnost pri arhitekturi bivališča je bila obratno sorazmerna z višanjem statusa posameznika – arhitektura, razpored prostorov in oprema niso bili samo posledica osebnega razmisleka, temveč tudi zunanjega pritiska. Prav tako pomemben kazalnik statusa lastnika je lokacija domovanja. Iz seznamov stanovalcev Ljubljane v 18. stoletju lahko razberemo, da se je plemstvo skoncentriralo na določenih lokacijah v mestu. Novi trg, kjer je stal Lontovž, je bil sredi 18. stoletja magnet za tedanje plemstvo v deželnem glavnem mestu. Od enajstih hiš, ki so stale na trgu, samo dve nista pripadali plemstvu. Eden od vzrokov za ekskluzivnost tega območja je bil morda prostranost trga, ki je omogočal razgled – ljudje so lahko videli in bili vidni – in združevanje več manjših hiš v eno večjo. Predavanje bo predstavilo umetnostnozgodovinski razvoj Novega trga v povezavi z družbenim razvojem oziroma poplemenitenjem tega območja.

Hana Habjan je pri dr. Marku Štuhcu leta 2016 magistrirala s temo bivalne kulture družbenih elit 18. stoletja. Od leta 2011 je zaposlena v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Kot raziskovalka se posveča predvsem bivalni kulturi plemstva v 18. stoletju. Prevaja strokovne publikacije in razstavni material Zgodovinskega arhiva Ljubljana. V arhivu je zadolžena za izobraževanje s področja arhivske zakonodaje; od leta 2017 je članica medarhivske delovne skupine za področje vzgoje in izobraževanja.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na javno predavanje

mag. Tone Krampač:
Terezijansko ljudsko štetje 1754 in njegovo ohranjeno gradivo za slovenski prostor

Predavanje bo v četrtek, 1. marca 2018, ob 12. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Na pobudo vladarice Marije Terezije je bilo leta 1754 v cesarski Avstriji in s tem tudi v slovenskih deželah izvedeno prvo štetje prebivalstva. Podlaga za izvedbo štetja oziroma popisa so bile davčne in socialne reforme. Popis prebivalstva so izvedli župniki oziroma upravitelji župnij, jezika popisnih pol sta bila nemščina in latinščina.

Predstavljene bodo splošne značilnosti popisa in ohranjenost le-tega za slovenski prostor. Njegov pomen je v širšem prostoru tem večji, ker je za tedanjo ljubljansko škofijo skoraj v celoti ohranjeno tudi primarno popisno gradivo po župnijah in posameznih družinah. Izpovedna in uporabna vrednost popisa bo posebej ponazorjena na primeru župnije Preddvor.

Mag. Tone Krampač je arhivski svetovalec, zaposlen v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Že več kot dvajset let se ukvarja z matičnimi knjigami. Sad tega dela sta med drugim magistrska naloga Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir, ki jo je zagovarjal leta 2012 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, in Vodnik po matičnih knjigah Nadškofijskega arhiva v Ljubljani (2017). Terezijanskemu ljudskemu štetju leta 1754 se je posebej posvetil v zadnjih letih, ko je prispeval transkripcijo za obsežno monografijo Gorenjske družine v 18. stoletju (2016).

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

dr. Vladimir Simič:

Linhartovi slovenski komediji kot pravnozgodovinski vir

Predavanje bo v torek, 17. oktobra 2017, ob 10.30 v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/ II v Ljubljani.

Ker so se ljudje sposobni spreti glede vsega in ker je pravo veda o sporih, ne preseneča, da pravnik, še posebej pravni zgodovinar, v književnosti zlahka najde tudi kaj, kar je povezano s pravom. V Linhartovi veseloigri Županova Micka je uprizorjeno sestavljanje ženitovanjskega pisma (poročne pogodbe), pri čemer se seznanimo z dejansko izvedbo te listine in njeno vsebino. Ker je Mickin oče župan, izvemo še nekaj o udeležencih tovrstnega postopka. Ta veseli dan ali Matiček se ženi pa vsebuje prizor z izvrševanjem sodne oblasti: ker sodi baron osebno, je to izjemna ponazoritev izvajanja patrimonialne oblasti v dobi, ko so se že pripravljali, da jo odpravijo. Drugače je zanimiv prizor, v katerem se graščinski uradniki pogovarjajo o kresijah, saj nam pokaže, kako so te enote delovale in kako so jih dojemali. Prizor je posebej dragocen, ker ga v Beaumarchaisevi izvirni komediji sploh ni in kaže Linhartovo perspektivo.

Dr. Vladimir Simič je upokojeni profesor pravne zgodovine, ki je predaval na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Splošno pravno zgodovino je predaval tako, da je teme v največji mogoči meri osvetljeval tudi s slovenskimi primeri. Ožja področja njegovega raziskovanja so bila družinsko pravo s poudarkom na družinskih zadrugah, srednjeveško mestno pravo, pravo stare Grčije, razvoj pravice do združevanja in pravne ureditve človekovih pravic sploh.

SD18 vljudno vabi na predavanje

dr. Matija Ogrin:
Kapelski pasijon: rokopis iz 18. stoletja in preoddaja starejšega pasijonskega izročila

Predavanje bo v sredo, 10. maja 2017, ob 11. uri
v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU,
Novi trg 4/II, v Ljubljani.

Rokopis s pasijonsko igro iz Železne Kaple na Koroškem, ki je dolgo časa veljal za izgubljenega in ga je ponovno odkril prof. dr. Erich Prunč, nudi v marsikaterem pogledu novo podobo začetkov slovenske dramatike in slovenskega gledališča. Rokopis je nastal dokaj pozno, ob izteku 18. stoletja, vendar so v njem ohranjene besedilne »plasti« več starejših dob. Po ugotovitvah Prunča in Ogrina, ki sta pripravila kritično izdajo rokopisa, segajo najstarejši besedilni elementi te preoddaje v začetek 17. stoletja k izgubljeni jezuitski dramatiki v slovenskem jeziku. Predavatelj bo kot soavtor kritične izdaje predstavil nekatere zgodovinsko in literarno najbolj zanimive elemente kapelskega rokopisa in njegovih navezav na zgodnji novi vek.

Doc. dr. Matija Ogrin deluje kot raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Raziskuje predvsem slovensko slovstvo od 17. do 19. stoletja in pri tem uporablja medij znanstvenokritične izdaje kot priviligirano spoznavno metodo za obravnavo starejših besedil. Posebno pozornost namenja tekstom, ki so v baročni dobi nastali v mediju t.i. rokopisne kulture in niso bili nikdar natisnjeni. Ureja zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev ter njeno podzbirko Dela starejšega slovenskega slovstva, kjer je kot prvi zvezek izšel Kapelski pasijon.

SD18 vas vljudno vabi na predavanje

dr. Tomaž Nabergoj:
Marko Anton Kappus (1657–1717):
življenje in delo misijonarja s Kranjskega v Mehiki

Predavanje bo v četrtek, 16. marca 2017, ob 11. uri
v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU,
Novi trg 4/II, Ljubljana.

Dne 30. novembra letos bo minilo 300 let od smrti jezuita Marka Antona Kappusa, ki je  pripadal premožni železarski rodbini Kappusov iz Kamne Gorice pri Radovljici. Od leta 1688 do 1717 je deloval kot misijonar med ljudstvom Opata na severozahodu Mehike, v današnji pokrajini Sonori. Imel je pomembno vlogo v sistemu jezuitskih misijonov in bil sodelavec vodilnega misijonarja tiste dobe v Sonori Eusebia Francisca Kina. Kappus je Kinu pomagal pri raziskovalnih odpravah, s katerimi so dokazali, da je Kalifornija polotok in ne otok, kot je veljalo dotlej; bil je tudi prvi, ki je o tem odkritju poslal poročilo v srednjo Evropo.

Kappus je imel korespondenco z drugimi misijonarji v Mehiki ter s posamezniki v Evropi in celo na Kitajskem. Štiri njegova pisma na Kranjsko so se v prepisu ohranila v arhivu graščine Dol pri  Ljubljani. Znanih je okrog 60 dokumentov, ki jih je Kappus napisal v španščini, latinščini oz. nemščini, ohranjenih pa jih je okrog 44, a večinoma so se neobjavljeni. Predavatelj bo predstavil življenje Marka Antona Kappusa, posebej njegovo misijonsko delovanje in zapuščino ter pomen, ki ga je Kappus imel za poznavanje Sonore in Mehike na Kranjskem in v Evropi.

Dr. Tomaž Nabergoj, po izobrazbi arheolog in zgodovinar, je zaposlen kot kustos za arheologijo visokega in poznega srednjega veka v Narodnem muzeju Slovenije. Ukvarja se s preučevanjem materialne kulture srednjega veka in rečnih najdb, posebej orožja. Kot soavtor je sodeloval pri pripravi več razstav Narodnega muzeja Slovenije, nazadnje leta 2012 pri razstavi Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem in leta 2016 pri stalni razstavi Srednjeveške zgodbe s stičišča svetov. Leta 1991 je na potovanju po Mehiki obiskal pokrajino Sonoro in kraje, v katerih je deloval misijonar Kappus. V reviji Acta Neophilologica je leta 1998 objavil dotlej neobjavljeno Kappusovo pismo Kinu iz mehiškega državnega arhiva Archivo General de la Nación, leta 2007 je s Kovaškim muzejem Kropa sodeloval pri predstavitvi Kappusovega življenja in dela ob 350. obletnici njegovega rojstva, v Cankarjevem domu v Ljubljani pa je leta 2009 pripravil manjšo razstavo o Kappusu.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vas vljudno vabi na predavanje

dr. Metoda Kokole:
“Sweet music’s melting fall […]”. Angleški predromantični pesnik Thomas Gray in glasba

Predavanje bo v torek, 13. decembra 2016, ob 10. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Thomas Gray (rojen v Londonu leta 1716, umrl v Cambridgeu leta 1771) je danes znan predvsem kot vpliven angleški predromantični pesnik, avtor slavne Elegije, napisane na vaškem pokopališču (1751). Vsekakor je bil značilen predstavnik tedanje elite: finančno preskrbljen, klasično izobražen in vsestransko razgledan. Toda zdi se, kakor bi ga sestavljali dve osebnosti: “zunanji” Gray, pesnik, ki ga časti cel svet, in “notranji” Thomas, ki se v družbi skorajda ne znajde in živi v povsem svojem, odmaknjenem svetu. V tem drugem svetu je imela pomembno vlogo glasba. Malo je znano, da je bil Thomas Gray velik ljubitelj glasbe, zbiralec notnega gradiva, pevec in čembalist – pozneje tudi pianist. Njegovo ljubezen do glasbe bomo spoznali skozi slikovite besede iz njegovih zasebnih pisem, predvsem tistih, ki jih je pošiljal s kavalirskega potovanja po Franciji in Italiji, in skozi glasbena dela, ki jih je na tej poti zbiral in celo sam prepisoval, pozneje pa doma pel in igral.
Predavanje bo posvečeno tristoletnici rojstva Thomasa Grayja,  ki se je rodil 26. decembra 1716.

Doc. dr. Metoda Kokole je predstojnica Muzikološkega inštituta ZRC SAZU. Raziskuje glasbeno dediščino slovenskega prostora od 16. do 18. stoletja in njeno umeščenost v širši evropski prostor. V zadnjem času se ukvarja z italijanskim opernim repertoarjem 18. stoletja. V okviru evropskega projekta HERA, posvečenega glasbenim migracijam v zgodnjem novem veku, je v zadnjih treh letih objavila več razprav o zbirki italijanskih opernih arij iz prve polovice 18. stoletja iz zapuščine grofov Attems, ki je repertoarno in časovno primerljiva z glasbeno zbirko Thomasa Grayja.

SD18 vas vljudno vabi na predavanje

dr. Kozma Ahačič:
Slovnice 18. stoletja na portalu Slovenske slovnice in pravopisi

Predavanje bo v četrtek, 13. oktobra 2016, ob 11. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Portal Slovenske slovnice in pravopisi obsega 50 opisov 139 pregledanih izdaj slovenskih slovnic in pravopisov v knjižni ali spletni obliki v obdobju od 1584 do danes. Skupaj z opisi prinaša tudi olajšan dostop do izbranih skenogramov v obliki pdf ali do elektronskih izdaj teh priročnikov. Na podlagi podatkov na portalu lažje naredimo tudi sintezo o stanju slovničarstva v 18. stoletju.

Izr. prof. dr. Kozma Ahačič je zaposlen na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, predava pa tudi na Univerzi v Novi Gorici. Glavno področje njegovega raziskovalnega dela sta jezik slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, raba slovenščine skozi čas ter zgodovina slovenskega jezikoslovja. Je avtor več knjižnih del in številnih znanstvenih prispevkov. Je tudi urednik revije Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies in portalov Fran.si ter Slovenske slovnice in pravopisi.

Vabljeni!

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vas vljudno vabi na predavanje v obliki vodenja po starem mestnem jedru.

doc. dr. Luka Vidmar:
Literarna Ljubljana v osemnajstem stoletju

Vodstvo se bo začelo v petek, 3. junija 2016, ob 10. uri
pred Zoisovo palačo, Breg 22, Ljubljana.

Ljubljana znotraj obzidja v osemnajstem stoletju ni štela več kakor deset tisoč prebivalcev, vendar je v njej teklo živahno literarno življenje. Na poti skozi mesto bomo obudili spomin na nekatere stavbe in prostore, v katerih se je v tistem času razvijalo raznovrstno ljubljansko slovstvo v slovenščini, nemščini in latinščini. Sprehodili se bomo mimo palače, v kateri se je javnosti prvič predstavila Akademija operozov, knjižnice, v kateri je škofijska komisija pregledovala nov slovenski prevod Svetega pisma, hiše, v kateri so razstavili prvi izvod Linhartove Geschichte von Krain, in cerkve, v kateri je kapucinski pater s pridigo razjezil knezoškofa Herbersteina. Spomnili se bomo, v katero gostilno je Janez Gregor Dolničar postavil svojega literarnega junaka Lentula, kje ni nikoli dokončal hiše avtor Županove Micke in kje je svoje poslušalce navduševal Rogerij Ljubljanski. Za hip bomo postali tudi na mestih, kjer so italijanski pevci peli arije, ki jim jih je v slovenščino prevedel Zois, kjer je nastajala Pohlinova Kraynska grammatika in kjer je za vedno zastalo pero Antona Feliksa Deva.

Luka Vidmar je znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ukvarja se s književnostjo, likovno umetnostjo ter kulturo baroka in razsvetljenstva na Slovenskem, zlasti z Akademijo operozov, Zoisovim krogom, kulturnim nacionalizmom in knjižno cenzuro. Leta 2013 je pri SAZU objavil knjigo Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in baročna Italija, leta 2016 pa pri založbi Peter Lang knjigo A Slavic Republic of Letters: The Correspondence between Jernej Kopitar and Baron Žiga Zois. Vodi projekt Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vas vljudno vabi na predavanje

mag. Marjana Kos:

Nevidni sovražnik. Virus variole in boj z njim

Predavanje bo v četrtek, 8. oktobra 2015, ob 12. uri
v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Človekovo telo je neločljivo povezano z mikroorganizmi. Nekateri so miroljubni, celo koristni in nepogrešljivi, z drugimi bijemo boj za obstanek. Epidemije nalezljivih bolezni so bile v preteklosti usodne za cela ljudstva. Za mnoge mikrobe je človek dragocen gostitelj, s pomočjo katerega živijo in se razmnožujejo. Eden takšnih človekovih smrtnih sovražnikov je bil do pred kratkim tudi virus črnih koz. Ljudje so stoletja iskali sredstvo, ki bi ustavilo njegove smrtonosne pohode. Nekatera ljudstva v Aziji in Evropi so opravljala variolizacijo, ki je bila edini uspešni, vendar tudi nevaren poseg. Šele z odkritjem cepljenja konec 18. stoletja je možnost izkoreninjenja bolezni prešla iz sanj v resničnost. Razsvetljeni zdravniki so redno spremljali dogajanje v evropski medicini in v dveh letih po objavi odkritja postopka vakcinacije že poskusili s prvimi cepljenji. V Ljubljani se je poskus končal tragično. Metoda cepljenja je bila dovolj učinkovita, da smo z globalnim sodelovanjem in s pomočjo oblasti po dvesto letih virus končno obvladali in razglasili njegovo izkoreninjenje.

Mag. Marjana Kos je diplomirala iz zgodovine in etnologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2007 je magistrirala z delom Življenje v Ljubljani ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Zaposlena je kot arhivska svetovalka v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, kjer skrbi za arhivsko gradivo zasebne provenience in javnih zavodov s področja kulture. Zadnja leta se je posvečala tudi arhivski pedagogiki ter popularizaciji arhivov in arhivske stroke v javnosti.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vas kot pridruženi partner evropskega projekta HERA MusMig (Glasbene migracije v zgodnjem novem veku: na sotočju evropskega vzhoda, zahoda in juga)

vljudno vabi na krajši predavanji

pred koncertom klavirske glasbe
F. Pollinija in F. J. B. Dusíka
(ob 20. uri v Atriju ZRC, Novi trg 2)

dr. Luka Vidmar:

Žiga Zois in glasba

V življenju Žige Zoisa je imela glasba vedno pomembno mesto, še posebej, ker je baron zaradi družinskih korenin, šolanja in gospodarsko-poslovnih zvez ohranil živ stik z italijansko kulturo. Med šolanjem  v škofijskem kolegiju v Reggiu je kot mladenič obiskoval pouk glasbe in sodeloval v gledaliških predstavah z glasbeno spremljavo, kot mecen pa je v Ljubljani podpiral delovanje tamkajšnjega gledališča. Skupaj z Linhartom je v slovenščino prevedel vrsto italijanskih arij, ki so jih nato navdušenemu občinstvu peli pevci iz gostujočih italijanskih opernih skupin.  

dr. Radovan Škrjanc:

Pianist in skladatelj Francesco Pollini

Franceso Pollini (1762–1846), v Ljubljani rojeni skladatelj virtuozne klavirske glasbe, je bil bližnji sorodnik Žige Zoisa. V kolikšni meri so na oblikovanje Pollinijevih umetniških nazorov v mladosti vplivala Zoisova prizadevanja v glasbi, zlasti v operi, še ne vemo povsem natančno. Vsekakor pa je ravno opera zapustila tudi v Pollinijevi klavirski glasbi zelo močan pečat. Skladateljeva dela so tiskale nekatere najpomembnejše glasbene založbe v Evropi. Še ob koncu življenja je Pollini veljal za enega največjih klavirskih virtuozov, ki so vplivali na nadaljnji razvoj pianizma.

Predavanji bosta v sredo, 27. maja 2015, ob 18.30
v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II v Ljubljani.

Dr. Luka Vidmar je znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ukvarja se s književnostjo, likovno umetnostjo ter kulturo baroka in razsvetljenstva, med drugim z Akademijo operozov in Zoisovim krogom.

Dr. Radovan Škrjanc je raziskovalec in pianist. Dela na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU in Glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik. Ukvarja se predvsem z zgodovino klavirske glasbe in cerkveno glasbo 18. stoletja. Uredil je izdajo Pollinijevih klavirskih sonat v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae (2014), ki jih bo v nadaljevanju na koncertu izvedel pianist Mikayel Balyan na Grafovem klavirju, izdelanem ok. leta 1830.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vas vljudno vabi na predavanje

dr. Metoda Kokole:
Iz opernega gledališča v domači salon
Posvetna glasba na Slovenskem v 18. stoletju

Predavanje bo v petek, 8. maja 2015, ob 11. uri
v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU,
Novi trg 4, 2. nadstropje.

Med oblikami posvetnega glasbenega življenja, ki ga lahko precej zanesljivo rekonstruiramo na podlagi raznovrstnih virov, je bilo posebej v 18. stoletju zelo priljubljeno obiskovanje opernega gledališča in nato posnemanje najbolj priljubljenih točk v domačih krogih. Medtem ko je glasbeno gledališče na Slovenskem v 18. stoletju že v precejšnji meri raziskano, pa o glasbi v zasebnih krogih doslej nismo vedeli prav dosti. Šele zadnje raziskave tudi ta del glasbenega življenja pri nas uvrščajo v sam vrh tedanjega glasbenega poustvarjanja v Evropi. Kot primer prenosa opernega repertoarja iz gledališča v domači salon in prenosa iz evropskega gledališča v lokalni glasbenogledališki repertoar bo predstavljena ohranjena zbirka muzikalij iz obdobja pred letom 1744, ki sta jo imela doma zakonca Attems, začetnika slovenskobistriške veje te rodbine.

Doc. dr. Metoda Kokole je predstojnica Muzikološkega inštituta ZRC SAZU. Raziskuje glasbeno dediščino slovenskega prostora od 16. do 18. stoletja, o kateri je objavila številne razprave. Še posebej rada se ukvarja z italijanskim opernim repertoarjem 18. stoletja. V okviru evropskega projekta HERA o glasbenih migracijah v zgodnjem novem veku je v zadnjih dveh letih preučevala zbirko muzikalij, predvsem italijanskih opernih arij iz prve polovice 18. stoletja, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Maribor v fondu gospoščine Slovenska Bistrica.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vas vljudno vabi na predavanje

 

SD18 vljudno vabi na predavanje

Štirje letni časi v baročnem slikarstvu in obnova slike Alegorija zime

Predavanje bo v petek, 20. junija 2014, ob 12. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti ima v svoji zbirki kvalitetno baročno serijo slik štirih letnih časov. Predavanje bo predstavilo ikonografijo upodobitev Pomlad, Poletje, Jesen in Zima iz časa okoli leta 1700 ter naravoslovne raziskave in konservatorsko-restavratorske postopke, ki so bili izvedeni v letih 2013 in 2014 na zelo poškodovani alegoriji Zime.

Vsebinski del bo predstavila dr. Barbara Murovec, ki je znanstvena svetnica in predstojnica na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU in docentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Glavna področja njenega raziskovanja so slikarstvo in grafika od 16. do 21. stoletja (s poudarkom na baroku), ikonografija in ikonologija, zbirateljstvo, naročništvo, umetnost v javnem prostoru, umetnost in politika, zgodovina in metodologija umetnostne zgodovine.
O restavratorsko-konservatorskih delih pa bosta spregovorili izr. prof. Lucija Močnik Ramovš in izr. prof. Tamara Trček Pečak. Lucija Močnik Ramovš je izredna profesorica na  Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Je nosilka predmetov s področja konserviranja-restavriranja slik na prvi in drugi stopnji univerzitetnega študijskega programa. Je članica strokovnih komisij Ministrstva za kulturo in Društva restavratorjev Slovenije ter uredniškega odbora povzetkov strokovnega srečanja Konservator-restavrator. Skupaj z ZVKDS, Restavratorskim centrom, Oddelkom za štafelajno slikarstvo izvaja tudi strokovne izpopolnjevalne delavnice. Od študijskega leta 2013/2014 naprej je prodekanja za študijske zadeve. Tamara Trček Pečak je bila od leta 1992 do 2007 konservatorka in restavratorka za slike v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer je bila zadnjih šest let vodja oddelka za konserviranje in restavriranje. Od leta 2007 je redno zaposlena na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL, od leta 2010 kot izredna profesorica in trenutno kot predstojnica Oddelka za restavratorstvo. Polje njenega delovanja je predvsem vodenje razstavnih projektov oddelka in priprava izobraževalnih vsebin v obliki filmov, povezanih s konservatorsko-restavratorsko stroko.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

doc. dr. Stephan Steiner

Ljudožerski »Cigani«: anatomija krvavega tedna

Predavanje bo v četrtek, 22. maja 2014, ob 12. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Doc. dr. Stephan Steiner je docent na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, kjer predava zgodovino mentalitet, historično raziskovanje travmatičnih doživljanj ter psihozgodovino. Je avtor več razprav z omenjenih področij, osrednje mesto v njegovem raziskovanju pa ima problematika deportacij oziroma nasilnih preseljevanj s strani oblasti.

Tej problematiki sta posvečeni tudi dve njegovi monografiji: Reisen ohne Wiederkehr. Die Deportation von Protestanten aus Kärnten 1734–1736, Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 46 (Wien: Oldenburg Verlag 2007) in Rückkehr unerwünscht. Deportationen in der Habsburgermonarchie der Frühen Neuzeit und ihr europäischer Kontext (Wien: Böhlau Verlag, 2014).

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

Jože Rataj

OD GLAŽUTE DO STEKLARNE
O razmahu steklarstva na Celjskem v 18. in prvi polovici 19. stoletja

Predavanje bo v četrtek, 6. marca 2014, ob 12. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Jasna podoba proizvodnje steklenih posod na širšem celjskem območju se izrisuje od sredine 17. stoletja naprej. Dedna pogodba bratov Josepha Seyfrieda in Johanna Seyfrieda Eggenberga, sklenjena v Krumlovu leta 1665, je eden prvih pisnih dokumentov o izdelovanju steklenine na območju gospoščine Gornji Rogatec. Sočasno s to gozdno steklarno ali glažuto je delovala še steklarna v lasti Žičke kartuzije. Ohranjena imena prvih steklarskih mojstrov, ki so delovali v glažutah Maceljskega gozda in Žičke kartuzije, pričajo o vpetosti te gospodarske panoge v srednjeevropski prostor. Steklarstvo se je posebej razmahnilo v drugi polovici 18. stoletja, ko se je pojavila cela vrsta lokacij, na katerih so delovale male manufakturne delavnice. Steklarne, ki so jih ustanavljali zemljiški gospodje, samostani, pozneje meščani in steklarski mojstri, so se pojavljale v okolici Rogatca, v Svetlem dolu pod Svetino, pod Lisco in v Jurkloštru, na Vetrniku, v okolici Loke pri Žusmu, v Vitanju, Rakovcu in Libojah. Poleg steklenic za slatino so izdelovale še steklenino za shranjevanje zdravil in živil, pivsko posodje, jedilno in servirno posodje in drugo. Izdelke so krasili z rezanjem, brušenjem ter emajlnim in zrcalnim poslikavanjem.

Jože Rataj je kot muzejski svetovalec zaposlen v Pokrajinskem muzeju Celje. Diplomiral je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je za diplomsko delo z naslovom Oris zgodovine farmacije v Dubrovniku do konca 16. stoletja prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Po študiju se je zaposlil v Zavodu Spominski park Trebče (danes Kozjanski park). Že tam se je začel ukvarjati z zgodovino steklarstva, v Pokrajinskem muzeju Celje pa poleg dopolnjevanja zbirke stekla namenja posebno pozornost pregledu in obdelavi arhivskega gradiva, predvsem v avstrijskih in domačih arhivih. Nekatere svoje izsledke je predstavil na strokovnih posvetovanjih v okviru komiteja za steklo ICOM in AIHV.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

dr. Vladimir Huzjan:

O romanjih in čudežnih ozdravitvah v 17. in 18. stoletju v župniji
sv. Vida v Brdovcu. Primeri hrvaško-slovenskih povezav

Predavanje bo v četrtek, 12. decembra 2013, ob 12. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

V 17. in 18. stoletju je bila cerkev sv. Vida v Brdovcu (nekaj kilometrov od Dobove tik ob železniški progi proti Zagrebu) romarsko središče, ki so ga obiskovali verniki s širšega območja današnje osrednje Hrvaške in Primorja, Slovenije, Bosne in Hercegovine ter Madžarske. O tem nazorno pričajo ohranjeni viri − podrobneje bosta predstavljena dva −, pomembni za preučevanje ljudske pobožnosti, zgodovine medicine, vsakdanjika, regionalnih toponomastičnih posebnosti ter za jezikoslovje in druge stroke. Predavatelj bo govoril o več dokumentiranih primerih romanj, zaobljub in čudežnih ozdravitev, uresničenih po priprošnjah k sv. Vidu in sv. Barbari, Devici Mariji in Jezusu Kristusu, v letih 1677−1779. Med ozdravitvami je zabeležen tudi primer ženske s Kranjske. Predstavljena bo knjiga tamkajšnje Bratovščine sv. Barbare, device in mučenke, v Brdovcu. Od skupaj 3.327 vpisanih je bilo članov, ki niso bili doma na hrvaškem ozemlju, za dva odstotka − največ jih je bilo s področja Slovenije (znana so njihova imena, priimki ter kraji bivanja). Predavanje bo torej med drugim namenjeno osvetlitvi večplastnih povezav hrvaških in slovenskih obmejnih krajev z ozirom na slovenske romarje na Hrvaškem v 17. in predvsem v 18. stoletju.

Predavanje bo v hrvaškem jeziku.

Dr. Vladimir Huzjan, višji asistent, je redni sodelavec Zavoda za znanstveno raziskovanje Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v Varaždinu, ustanove, ki je v preteklem letu praznovala 30. obletnico intenzivnega in vsestranskega delovanja na širšem področju severozahodne Hrvaške.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

doc. dr. Franc Perdih:

Razvoj kemije v 18. stoletju in prenos novih dognanj v slovenski prostor

Predavanje bo v četrtek, 7. novembra 2013, ob 12. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4, 2. nadstropje.

V zgodovini kemije pomeni 18. stoletje pomemben mejnik, saj je tedaj prišlo do preobrazbe alkimije v moderno kemijo. Prehod je bil počasen kljub pomembnim prispevkom številnih raziskovalcev. Najznamenitejši med njimi je nedvomno Antoine Lavoisier, ki je odločno zavrnil flogistonsko teorijo in s tem usmeril razvoj kemije v pravo smer. V tedanjem času je kemike zaposlovalo glavno vprašanje: kateri so osnovni kemijski zakoni. Pot do teh zakonov je vodila čez poznavanje (pravih) kemijskih elementov in preučevanje plinov. Sledenje napredku na področju kemije je bilo za slovenska ozemlja potrebno zaradi delovanja idrijskega rudnika in fužinarstva. V knjižnem fondu barona Žige Zoisa lahko zasledimo številne kemijske naslove, prenos kemijskega znanja v slovenščino pa se je začel šele z Matijem Vertovcem ter nadaljeval z deli Mihaela Peternela in drugih šolnikov. Največji izziv za avtorje je bila seveda vpeljava slovenskega izrazoslovja, v prvem obdobju predvsem poimenovanje vseh novoodkritih elementov.

Dr. Franc Perdih je docent na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s koordinacijsko in organokovinsko kemijo s poudarkom na vanadijevih in cinkovih spojinah z mogočim anti-diabetičnim delovanjem, supramolekularni kemiji in kristalni arhitekturi ter z razvojem novih ferocenskih ligandov za katalitične reakcije s paladijem. Eno leto je deloval na Tehniški univerzi v Münchnu (2000/01) in na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju (2003/04). Od leta 2012 je predsednik Državne predmetne komisije za splošno maturo za kemijo, v letošnjem letu je postal sourednik slovenske znanstvene kemijske revije Acta Chimica Slovenica.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na ponovitev predavanja

dr. Luka Vidmar:
Prepovedane knjige na Kranjskem do konca 18. stoletja

Predavanje bo v petek, 14. junija 2013, ob 12. uri v Semeniški knjižnici v Ljubljani. Obiskovalci se zberejo pred vhodom v Bogoslovno semenišče pri ljubljanski stolnici.

Na Kranjskem sta prodajo, branje, posedovanje in razširjanje versko, politično in moralno spornih knjig do tolerančnega patenta in reforme cenzure leta 1781 bolj ali manj učinkovito omejevala rimski cerkveni Index librorum prohibitorum, prvič izdan leta 1559, in avstrijski državni Catalogus librorum a Commissione Aulica prohibitorum, prvič izdan leta 1754. Kršiteljem so grozile stroge cerkvene (npr. ekskomunikacija) in posvetne (npr. telesne in denarne) kazni, prepovedane knjige pa je v najslabšem primeru doletelo uničenje. Tisti, ki je želel brati tiske, uvrščene na rimski indeks, je moral pridobiti dovoljenje bodisi od Kongregacije Svete inkvizicije v Rimu bodisi od krajevnega škofa. V Semeniški knjižnici bomo skušali pojasniti, kako je kljub vsem formalnim določilom potekala dejanska recepcija prepovedanih knjig. Od blizu bomo lahko videli nekatere nekoč sporne tiske, ki nam bodo med drugim izdali, kateri Slovenec se je prebil v kategorijo najbolj spornih »avtorjev prvega razreda«, zakaj ni bil nikoli prepovedan Dalmatinov prevod Biblije, kako je prišel na indeks najbolj vnet častilec Marije na Kranjskem, čemu je hranil protestantske knjige najhujši nasprotnik protestantov in kdo je v deželo zanesel francoske erotične romane.

Dr. Luka Vidmar je znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ukvarja se s književnostjo, likovno umetnostjo in kulturo baroka in razsvetljenstva, predvsem s prepovedanimi knjigami, Akademijo operozov, Semeniško knjižnico in Zoisovim krogom. Leta 2009 je pod naslovom Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem izdal štiri najstarejše preglede književnosti na Slovenskem, leta 2010 pa objavil knjigo Zoisova literarna republika: Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

dr. Anja Dular:
Ponujati knjige – razširjati ideje
Knjigarnarji – prostozidarji v 18. stoletju

Predavanje bo v četrtek, 9. maja 2013, ob 12. uri v Prešernovi dvorani SAZU, Novi trg 4, Ljubljana.

Vsaka knjiga potrebuje poleg avtorja vsaj tri ljudi, da pride med bralce – založnika, tiskarja, knjigotržca oziroma mrežo knjigotržcev. Knjigotržci so bili zadnji člen verige, ki je v 18. stoletju širila ideje razsvetljenstva in prostozidarstva. Bili so tisti, ki so nosili breme odgovornosti za razširjanje literature, ki ni bila vedno povšeči oblastem – cerkvenim ali posvetnim. Torej se moramo njim zahvaliti, da je širši evropski prostor spoznal francoske mislece 18. stoletja in prostozidarske ideje. Prav ob slednjem združenju je zaslediti veliko članov lož med knjigotržci v raznih predelih Evrope. Seveda pa je vprašljivo, ali pa so bili vsi, ki so prodajali knjige s prostozidarsko vsebino oziroma literaturo, namenjeno prostozidarjem, tudi prostozidarji. Dela s pridihom »prepovedanosti« imajo namreč vedno največjo draž in lahko prinašajo tudi največji finančni uspeh.

Vplivnejši knjigotržci v raznih evropskih mestih niso bili povezani med seboj le s knjigami, ampak tudi drugače. Seznam še zdaleč ni popoln, v okviru gibanja je njihovo število zanemarljivo majhno, a če proučujemo odstotek prostozidarjev med knjigarnarji, je ta presenetljivo velik, v nekaterih mestih jih je bilo kar polovica članov raznih lož. Kot člani prostozidarskih lož so skrbeli za razširjanje idej gibanja, obenem pa je to pomenilo jamstvo za uspeh knjigarn. 

Dr. Anja Dular vodi knjižnico Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Raziskuje zgodovino knjige, knjižnic in knjigotrštva, objavlja v domači in tuji periodiki in je dejavna članica dveh mednarodnih strokovnih združenj (Society for the History of Authorship, Reading and Publishing in Gesellschaft für Buchforschung in Österreich).

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje 

mag. Iva Gobić Vitolović: 

Zaščita arhivskih knig 

Predavanje bo v četrtek, 31. januarja 2013, ob 12. uri v Prešernovi dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4, Ljubljana.

Zaščita arhivskih knjig je zaradi narave gradiva (primarni in sekundarni zgodovinski viri), velike količine poškodovanega gradiva in pogoste uporabe specifično, zahtevno, dolgotrajno in drago opravilo. Zato obravnava le posameznih primerov ni prava pot za reševanje splošnega problema materialne zaščite knjižnega fonda v arhivih in knjižnicah. Nujna je selekcija gradiva za konservatorsko-restavratorsko obdelavo, to pa zahteva dobro poznavanje fizičnega stanja, posebnosti in pogostosti uporabe posameznega gradiva znotraj fondov in zbirk v ustanovi. Izbirati je mogoče tudi med različnimi dosegljivimi konservatorskimi metodami: preventivo, pasivnim in aktivnim konserviranjem in restavriranjem. Pri tem bi morala biti odločilna analiza koristi in stroškov. 

Mag. Iva Gobić-Vitolović je vodja Oddelka za zaščito in restavriranje  knjig in papirja v Državnem arhivu na Reki. Diplomirala je na Filozofski fakulteti na Reki in magistrirala iz restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Izpopolnjevala se je v Kraljevi biblioteki in Nacionalnom arhivu Nizozemske in Arhivu Republike Slovenije. Je avtorica znanstvenih in strokovnih razprav s področja zaščite arhivskega in knjižničnega gradiva.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

doc. dr. Stanko Kokole:
Robbov Narcis in nimfa Eho: okamenela podoba in nevidni odmev poganske bajke sredi 18. stoletja

Predavanje bo v petek, 30. novembra 2012, ob 12. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Narcisova fontana, ki danes krasi dvoriščne arkade ljubljanskega Rotovža, je najverjetneje nastala okrog leta 1740 v kiparski delavnici Francesca Robbe (1698–1757) in je bila morebiti že na začetku zamišljena kot ključni okras stopnišča v vhodni veži graščine Bokalce (Stroblhof). Robbova občutena upodobitev starogrške bajke o samovšečnem efebu, ki se na smrt zaljubi v lastno zrcalno podobo, zagotovo spada med bolj domiselne odzive evropskih kiparjev in slikarjev 17. in 18. stoletja na vsem dobro znane Ovidijeve verze (Metamorfoze 3.339–510). Ti bi – skupaj z nekaterimi preostalimi različicami te pripovedke – ob pogledu na marmorni kip sedečega Narcisa, obdanega s skalnimi skladi iz rdečkasto-sivega apnenca, utegnili tudi kultivirano zgodnjenovoveško občinstvo na Kranjskem spodbuditi k refleksiji o (v visokobaročnem obdobju nič manj pogosto tematiziranem) vzporednem mitološkem motivu neuslišano koprneče nimfe Eho, od katere ostane le nevidni odmev.

Doc. dr. Stanko Kokole je od leta 2010 zaposlen na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Po študiju umetnostne zgodovine in klasične filologije v Ljubljani je izobraževanje nadaljeval na The Johns Hopkins University v Baltimoru, ZDA, kjer je tudi magistriral in doktoriral. Nato je več let raziskoval zlasti v Italiji in Nemčiji ter prejel več mednarodnih raziskovalnih štipendij in priznanj. Med 2003 in 2010 je bil sodelavec ZRS Koper in docent na FHŠ Univerze na Primorskem. Raziskovalno se ukvarja predvsem z vlogo antične materialne in duhovne dediščine v umetnostni ustvarjalnosti poznega srednjega in zgodnjega novega veka, pri čemer posveča posebno pozornost vzporednicam in razlikam med sredozemskimi (še zlasti jadranskimi) kulturnimi žarišči ter tako večjimi kakor tudi manjšimi srednjeevropskimi mestnimi središči, vključno s tistimi, ki so se izoblikovala na ozemlju današnje Republike Slovenije. 

Prepovedane knjige na Kranjskem do konca 18. stoletja

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na javno predavanje

dr. Gorazd Stariha:

Kaznovanje roparjev in tatov od začetka 18. do začetka 19. stoletja

Predavanje bo v torek, 29. maja 2012, ob 12. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana. 

Prva polovica 18. stoletja, ko je bil na kazenskem področju v veljavi še kazenski zakonik cesarja Karla iz leta 1532, je bil še čas, ko je bil kaznovalni spektakel s sekanjem udov in razkazovanjem izmaličenih trupel še pomemben za svarilo množicam. Tudi za pridobitev izjav v zaslišanjih so po tem zakoniku smeli uporabljati mučenje. Do cesarja Franca II. in njegovega Zakona o hudodelstvih in težkih policijskih prestopkih iz leta 1803 so se zadeve precej spremenile. O samem razvoju kazenske zakonodaje je bilo že veliko napisanega, tokrat pa si bomo na naših domačih, "kranjskih" primerih na kratko pogledali, kako je to kaznovanje dejansko potekalo. Nedvomno se je glede na prvo polovico 18. st. razlikoval že sam postopek proti obdolžencu, čeprav je bil še vedno v celoti inkvizicijski, kazni so bile blažje, tudi za nepoboljšljive tatove in za roparje, za katere je bila prej smrtna kazen tako rekoč obvezna. S končanim 18. stoletjem se je v 19. nasilje kaznovanja dokončno preselilo z uličnega razkazovanja v zapore, kjer je delovalo za javnost manj očitno, bolj pa naj bi, po Beccarii, trpela duša v vsakodnevnem opravljanju pokore, kot pa telo pri enkratni usmrtitvi. Vedno več je bilo tudi izpuščanja zločincev zaradi pomanjkanja dokazov, kar je zlasti slabo odmevalo v javnosti, ker je javno mnenje zahtevalo (in zahteva še danes), da kazen za zločin mora biti in da je pravično, če obsojenec bolj trpi kot pošteni ljudje oziroma oškodovani zaradi zločina. Kritike kaznilniškega sistema v prvi polovici 19 st. so pogostokrat poudarjale, da dostikrat reveži in celo delavci bolj stradajo kot jetniki, saj so ti manj lačni, imajo redno prehrano, streho nad glavo in ne prezebajo. V prvi polovici 18. stoletja zagotovo ni bilo tako. 

Dr. Gorazd Stariha je kot arhivski svetovalec zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko Kranj, kjer mu je poleg vsega arhivskega dela v posebno veselje "izkoriščanje" arhivskega gradiva pravosodnih fondov. Trenutno na osnovi arhivskega gradiva pripravlja obsežnejše delo o tatinstvu in razbojništvu na Kranjskem, s posebnim poudarkom na rokovnjaštvu. 

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na javno predavanje

doc. dr. Andreja Legan Ravnikar:

Razvoj slovenskega strokovnega izrazja na prelomu iz 18. v 19. stoletje in Valentin Vodnik

Predavanje bo v četrtek, 12. aprila 2012, ob 11. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Valentin Vodnik (1758–1819) je v zadnjem desetletju 18. stoletja in prvih dvajsetih letih 19. stoletja odločno zaznamoval najstarejše obdobje načrtnega prizadevanja za oblikovanje slovenskega izrazja različnih strokovnih področij. Bil je prava osebnost za uresničevanje narodno- in kulturnoprerodnih načrtov treh vplivnih slovenskih razumnikov svojega časa: Marka Pohlina, Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja. Le-ti so vsak na svoj način spodbujali Vodnikove zavzete teoretične priprave in praktično delo, ki se je med drugim realiziralo v izdajah pratik, štiriletnem izhajanju prvega slovenskega časnika, prevodih strokovnih priročnikov in učbenikov (prva slovnica s slovenskim matajezikom!) ter neutrudnem zbiranju in pripravi slovarja, ki je ostal v rokopisu. Raznovrstnost strokovnih področij, ki se jih je Vodnik loteval, predstavlja odlično priložnost za preučevanje postopkov oblikovanja strokovnega izrazja (terminologizacija splošnega izrazja, pomenski prenosi, besedotvorni postopki in tvorbeni modeli, večbesedni termini, prevzemanje in kalkiranje). Kljub dvestoletni časovni odmaknjenosti lahko ugotavljamo, da problematika oblikovanja slovenskih terminov na novejših strokovnih področjih in v znanosti ostaja aktualna tudi v današnjem času.

Doc. dr. Andreja Legan Ravnikar je raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika. Kot ena od soavtorjev je sodelovala pri pripravi besednovrstno-slovničnega popisa besedja 16. stoletja, ki je leta 2011 izšlo v znanstveni monografiji (K. Ahačič, A. Legan Ravnikar, M. Merše, J. Narat, F. Novak: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, 2011), trenutno pa s sodelavci pripravlja poskusna gesla za načrtovani zgodovinski slovar knjižne slovenščine 16. stoletja. Raziskuje tudi slovensko strokovno izrazje z zgodovinskorazvojnega stališča, posebej vprašanja besedoslovja in zgodovinskega besedotvorja. Najstarejše zapisano slovensko strokovno izrazje je leta 2008 predstavila v knjigi Slovenska krščanska terminologija: od Brižinskih spomenikov do srede 19. stoletja.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vljudno vabi na predavanje

Žiga Zwitter:

Podložniški zapuščinski inventarji 17. in zgodnjega 18. stoletja kot vir za okoljsko, gospodarsko in družbeno zgodovino

Predavanje bo v četrtek, 23. februarja 2012 ob 12. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Podložniški zapuščinski inventarji so v slovenskem zgodovinopisju in etnologiji že dolgo znan vir, a so se v zadnjih desetletjih v tujih historiografijah obstoječim pridružili novi pristopi k njihovi analizi, hkrati je bistveno napredovala vsebinska kritika. Osvetlili bomo manj znane pristope k temu tipu vira in opozorili na ne zelo očitne in nič kaj redke pasti, ki se jih moramo pri uporabi podložniških zapuščinskih inventarjev zavedati. Poleg orisa vprašanj gospodarske in družbene zgodovine, na katere nam podložniški zapuščinski inventarji nudijo odgovore, bomo vir predstavili v okoljskozgodovinski luči. Razmišljanja teoretičnega uvoda bomo aplicirali na študijo primera iz 17. in zgodnjega 18. stoletja.

Žiga Zwitter je mladi raziskovalec Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Na isti fakulteti je diplomiral iz zgodovine in geografije. Ukvarja se z okoljsko zgodovino srednjega in zgodnjega novega veka.

SD18 vljudno vabi na 14. javno predavanje

dr. Edo Škulj

[…] največji slovenski orglar vseh časov […]

Predavanje bo v torek, 29. novembra 2011, ob 12. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Frančišek Ksaver Križman je največji slovenski orglar vseh časov. V svojih glas­bilih je povzel baročni or­glar­ski razvoj ter z izvir­ni­mi dispo­zi­ci­jami in posameznimi registri preroško na­povedal romantično obdobje; postal je velik v svoji stroki, ker je znal povezati izročilo z napredkom. Ne samo to: v svojih glas­bilih je dosegel edinstveno zlitje ita­lijanskih in nem­ških orgel. Križman se je rodil v današnjem Braniku 22. oktobra 1726. Verjetno je v Go­ri­ci obiskoval Werdenbergovo je­zuit­sko gimnazijo in bogoslovje. Dne 19. septembra 1750 je bil posvečen. Služboval je v Šent­vidu pri Vipavi idr. Pomembno je vprašanje, kje se je Križman po­glo­bil v orglarstvo in kje se je srečal z Petrom Nakićem. Verjetno se je to zgodilo že leta 1747, ko je slavni orglar posta­vil nove orgle v cerkev sv. Ig­na­ci­ja na Trav­niku v Gorici. Križmanovo orglarsko delovanje delimo na dva dela: slovensko (Ribnica, Ljubljana, Gorica, Novo mesto) in avstrij­sko (Engelszell, St. Florian, Steyr, Enns, Admont, Groebming, Garsten, Baden, Gaflenz, Linz, Dunaj, Rottenmann), meja med njima je letnica 1768. Umrl je 20. maja 1795 v Rottenmannu med po­stav­ljanjem svojega poslednjega opusa in bil pokopan na župnijskem pokopališču.

Dr. Edo Škulj je na Papeškem in­šti­tutu za cerkveno glasbo le­ta 1972 doktoriral summa cum lau­de z di­ser­ta­cijo Stanko Premrl – compositor eclesiastico, na Lateranski univerzi pa je leta 1970 ma­­gistriral iz teo­lo­gije. Leta 1976 je obnovil re­vi­jo Cerkveni glas­be­nik in jo urejal 26 let. Kot zunanji sodelavec Mu­zi­kološkega inštituta SAZU je izdal Gal­­lusova dela v 20 zvez­kih. Poleg tega je izdal Gallusove predgovore in Gallusov ka­ta­log, kakor tudi monografijo Clare vir. Od leta 1993 je predaval paleo­gra­fijo in organografijo na Od­delku za cerkveno glasbo Aka­de­mi­­je za glas­bo; od leta 1997 pa je bil pred­stoj­nik katedre za zgodovino glasbe na Od­del­ku za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Po 40–ih le­tih delovne dobe se je leta 2005 vsem služ­bam odpovedal in šel za župnika v Škocjan pri Turjaku. 

SD18 vljudno vabi na 13. javno predavanje:

dr. Aleksander Žižek:

Življenje cehov v 18. stoletju – pogled od znotraj

Predavanje bo v sredo, 1. junija 2011, ob 12. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

V času med izdajo notranjeavstrijskega obrtnega reda 1732 in formalno osvoboditvijo obrti v letu 1859/60 se je cehom zgodilo toliko, kolikor se jim ni prej v približno tristo letih, odkar je na Slovenskem trajala njihova doba. V tem času so morala obrtna združenja preiti od predmodernih, stanovskih združenj s prevladujočo versko-moralno noto in izrazito omejevalno vlogo do odzivnih gospodarskih subjektov (združenj), ki so se morala kosati z izzivi nastajajoče polindustrijske produkcije.

Opazno je, da so se številni raziskovalci obrtne (cehovske) preteklosti slovenskih mest ustavili pri normativnih aktih, redkeje so pritegnili gradivo upravnih fondov, medtem ko so se večinoma ognili množici cehovskih knjig. Razlog za to tiči gotovo v nesorazmerno velikem trudu, ki ga je treba vložiti v »predpripravo dela« pri raziskavi tovrstnih virov. Kljub vsemu pa je trud pri delu s takimi viri poplačan, ko odstremo tančico skrivnostnosti, ki je obdajala cehe in njihovo delovanje, ter pogledamo za skrbno vzdrževano fasado cehovske enotnosti, krepostnosti in visokih načel.

Dr. Aleksander Žižek se je po končanem študiju zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1993 zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje, kjer ima danes naziv arhivskega svetovalca. Za svoje delo na področju arhivistike je leta 2006 prejel Aškerčevo priznanje Arhivskega društva Slovenije.

Marca 1999 je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Delovanje celjskih cehov v obdobju krepitve centralne deželnoknežje oblasti, v začetku letošnjega leta pa prav tam doktoriral z doktorsko nalogo Celje, Maribor in Ptuj – podobnosti in razlike v obrtniškem življenju med letoma 1732 in 1859.

S svojimi prispevki sodeluje v različnih periodičnih in monografskih publikacijah. Posveča pa se predvsem iskanju Človeka v različnih obdobjih zgodovine ter raziskavi odnosov posameznika do družbenega okolja. Njegovo zanimanje sega od problemov predmoderne družbe (cehi, nastajanje modernega državnega upravnega aparata) do tem iz sodobne zgodovine (vpliv totalitarizmov na posameznika in njegov mikrokozmos).

SD18 vljudno vabi na 12. javno predavanje:

doc. dr. Katja Škrubej:

»Popolni« zakoni, odslej obdržani »v stalnem spominu«: prelomi in kontinuitete s kontinentalno pravno tradicijo v 18. stoletju. (Ob 200-letnici Občega državljanskega zakonika)

Predavanje bo v torek, 10. maja 2011, ob 11. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Obstoj prava ni (bil) odvisen od obstoja centralizirane oblasti (države). Pravo ni (bilo) že od nekdaj sinonim za zakonik (za izčrpno kodifikacijo). Pravna besedila niso od nekdaj uživala avtonomne avtoritete in začetki prava niso povezani z osvojitvijo pisave. Potencialna arbitrarnost sodnikov (»človeka«) ni bila že od nekdaj manj sprejemljiva od arbitrarnosti zapisa (»besedila«) in ji zaradi tega podrejena. Kako je 18. stoletje – s poudarkom na razvoju na današnjem slovenskem ozemlju – botrovalo temu, da so prevladujoče predstave o pravu danes skoraj diametralno nasprotne?

Doc. dr. Katja Škrubej, univ. dipl. iur, je študirala pravo, zgodovino ter primerjalno in zgodovinsko jezikoslovje. Na ljubljanski Pravni fakulteti je sonosilka predmeta Pravna zgodovina in nosilka izbirnih predmetov Pravo in jezik v evropski tradiciji ter Uvod v staroorientalska prava. Pravno zgodovino kot izbirni predmet poučuje tudi na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Je avtorica knjig »Ritus gentis« Slovanov v Vzhodnih Alpah (Založba ZRC, 2002) in Pravo v zgodovini (Odlomki virov s komentarji) (Založba GV, 2010). S sodelavci s Katedre za pravno zgodovino PF sodeluje s kolegi z Univerze v Poitiersu (Francija), plod česar je monografija La province (Circonscrire et administrer le territoire de la République romaine à nos jours (LGDJ, Paris, 2010), za katero je prispevala samostojno poglavje. V mednarodnem prostoru sodeluje še s kolegi z University of Michigan School of Law (Ann Arbor), kjer se je eno leto izpopolnjevala, z Inštitutom Max-Planck za evropsko pravno zgodovino iz Frankfurta na Majni, v okviru programa Socrates Erasmus pa je bila tudi gostujoča profesorica na Pravni fakulteti Univerze v Sevilli.

dr. Dragica Čeč:

Pomen osebne dobrodelnosti v delovanju javnih socialnih ustanov in javnih fondov za revne v 2. polovici 18. stoletja

Predavanje bo v sredo, 23. marca 2011, ob 12. uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Preučevalci zgodovine revščine, tematike, ki je postala popularna s prodorom socialne zgodovine, trdijo, da je bila vzpostavitev socialne države ob koncu 19. stoletja največji politični dosežek v zgodovini človeštva. Ker so se z vzpostavitvijo socialne države do določene meje spremenile prakse dobrodelnosti, predstavlja interpretacija delovanja socialnih ustanov v 18. stoletju svojevrsten izziv. Gre namreč za stoletje, ki so ga zaznamovale številne reforme socialne oskrbe in čas, ko so se vzpostavili prvi centralizirani in birokratizirani fondi za oskrbo revežev. Predavanje bo uvodoma definiralo najpomembnejše faze v razvoju javnega reševanja socialnih vprašanj na Kranjskem v 18. stoletju. Osrednja tema pa bo posvečena metodam in načinom zagotavljanja sredstev za delovanje javnih socialnih ustanov, ki so bile odvisne od stalnih dotacij posameznikov. Zato ne preseneča dejstvo, da je bila posameznikova dobrodelnost spodbujana na različne načine. Posebna pozornost predavanja bo tako namenjena dojemanju družbene odgovornosti posameznika kot donatorja in »prostovoljca« v preučevanem obdobju, kot se ta kaže skozi teoretične in propagandne tekste.

Dr. Dragica Čeč je docentka, zaposlena na Univerzi na Primorskem, Znanstvenem in raziskovalnemu središču v Kopru in na Fakulteti za humanistične študije. Leta je 2009 doktorirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo z naslovom Revni, berači in kriminalci v 18. stoletju na Kranjskem. Ukvarja se z vprašanji revščine in vsakdana revežev v 18. in na začetku 19. stoletja ter s temami, ki so z njimi posredno ali neposredno povezane: z vsakdanom različnih deprivilegiranih družbenih, starostnih in poklicnih skupin v 18. stoletju, razvojem in spremembami kazenskega prava, deli političnih teoretikov in značilnostmi sistema javne oskrbe.

dr. Eva Holz:

Cesarica Marija Terezija, cesar Jožef II. in ceste. Zakonodaja o cestah, obnašanju na njih in cestnih razbojnikih

Predavanje bo v četrtek, 17. junija 2010 ob 12.00 v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Ceste so v 18. stoletju tudi v naših krajih postale pomemben povezovalni dejavnik. Najpomembnejša je bila povezava sever – jug od Dunaja do Trsta. Ta cesarska cesta je imela na svojo okolico zelo zanimive in včasih tudi nenavadne učinke. Da bi ceste zavarovala pred, za današnje pojme, čudnim obnašanjem prebivalcev, ki so ob njih živeli, je morala cesarica Marija Terezija sprejeti različne predpise in zakone. Šlo je za norme o tem, kako je treba ceste graditi, kako se morajo ali smejo obnašati njihovi uporabniki, kakšni naj bodo vozovi, kako je treba ob cestah saditi sadna drevesa in sekati gozdove, skozi katere so ceste vodile, kako se morajo obnašati uporabniki cest in njihovi najbližji sosedje, končno tudi za predpise o gostilnah in gostiščih. Glede na to, da so se nekateri predpisi in zakoni zelo pogosto ponavljali, čeprav so bile za prekrške vedno navedene tudi sankcije, lahko domnevamo, da se teorija v praksi ni najbolje obnesla. Vendar pa je večina cestnih predpisov, ki sta jih sprejela Marija Terezija in Jožef II., veljala z nekaterimi popravki do srede 19. stoletja. 

Dr. Eva Holz je zgodovinarka, upokojena sodelavka ZRC SAZU. Težišče njenega znanstvenega dela je sicer gospodarska zgodovina 19. stoletja, vendar se ukvarja tudi z nekaterimi vprašanji iz 18. stoletja. Njene raziskave so posvečene tako problematiki uradništva v obeh stoletjih stoletju kot tudi vprašanju razvoja cestnega omrežja in prometa na Kranjskem ob koncu 18. in v 19. stoletju. Ti dve povsem različni področji sta jo spodbudili, da se je začela ljubiteljsko ukvarjati z meščanstvom 19. stoletja v našem prostoru in z razbojništvom v 18. in 19. stoletju. 

mag. Jerneja Fridl:

Odsev tisočletnega razvoja kartografije na zemljevidih 18. stoletja

Predavanje bo v petek, 22. januarja 2010 ob 11.30 v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II, Ljubljana.

Zemljevide 18. in 19. stoletja je zaznamoval večtisočletni kartografski razvoj. V tem obdobju je bil zelo velik poudarek na razvoju novih merilnih inštrumentov, ki so omogočili natančnejše izmere dežel, s tem pa tudi vse bolj nazorno upodabljanje površja. Na zemljevidih našega ozemlja se začnejo zrcaliti raznolike geografske, jezikovne in politične značilnosti dežele. Vse več rojakov sledi Valvasorjevemu zgledu in jih lahko s ponosom uvrstimo med kartografe 18. stoletja.

Mag. Jerneja Fridl je vodja Oddelka za tematsko kartografijo na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU in asistentka na Oddelku za geografijo Fakultete za humanistične študije Koper. Na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani je magistrirala iz kartografije. Je avtorica samostojne publikacije in številnih znanstvenih ter strokovnih razprav in člankov s področja geografskih informacijskih sistemov, digitalne tematske kartografije, historične kartografije ter družbene in fizične geografije. Je tudi avtorica več kot štiristo tematskih zemljevidov in sourednica pomembnejših atlasov.

SD18 vljudno vabi na 8. javno predavanje:

O vinski kuri, opravljivih služabnikih in težavah gospe Brignoli: vsakdan goriškega plemstva sredi 18. stoletja

SD 18 vljudno vabi na svoje 7. javno predavanje

mag. Luka Vidmar:

TRIJE MODELI RAZVOJA SLOVENŠČINE V ILIRSKIH PROVINCAH

Predavanje bo v četrtek, 4. junija 2009, ob 11. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4, Ljubljana, 2. nadstropje.

Ustanovitev Ilirskih provinc z glavnim mestom v Ljubljani oktobra leta 1809 je v krogu barona Žige Zoisa – središču slovenskega razsvetljenstva in preroda – pospešila razmislek o prihodnjem razvoju slovenščine, še posebej z ozirom na druge slovanske jezike. Problem se je nepričakovano zaostril leta 1810, ko je guverner Marmont pod vplivom dubrovniškega jezikoslovca Appendinija izrazil namero, da uveljavi t. i. ilirski jezik (dubrovniško oz. štokavsko narečje) kot enotni slovanski knjižni jezik na območju Ilirskih provinc, torej tudi med Slovenci. Zois, Kopitar in Vodnik so v odgovor izoblikovali vsak svoj model razvoja slovenščine. Vsi so odločno zavrnili njeno podreditev štokavski hrvaščini, razšli pa so se v razumevanju prihodnosti: Zois je vztrajal pri samostojnem razvoju slovenščine, Kopitar je predvideval organsko zlitje vseh slovanskih jezikov v enotni knjižni jezik, Vodnik pa predlagal zasnovo umetnega slovensko-hrvaškega jezika. Ne glede na delno različne poglede so v letih 1810–1812 usklajeno dosegli umik francoskega predloga in omilitev Appendinijevih tez o prvenstvu štokavske hrvaščine. 

Mag. Luka Vidmar je asistent na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU in na Univerzi v Novi Gorici. Ukvarja se s književnostjo, umetnostjo in kulturo baroka in razsvetljenstva v slovenskih deželah, in sicer zlasti s Zoisovim krogom, posebej s korespondenco njegovih članov, in z baročno Akademijo operozov, zlasti z njeno knjižno in rokopisno zapuščino v ljubljanski Semeniški knjižnici. Pripravil je elektronsko izdajo Korespondenca Žige Zoisa in souredil elektronsko izdajo obeh verzij romana S poti Izidorja Cankarja. Ureja Leksikon cerkva na Slovenskem.

Arclinčan Janez Žiga Valentin Popovič (1705–1774), dunajski jezikoslovec in naravoslovec

Predavanje bo v četrtek, 16. aprila 2009, ob 11. uri v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4, 2. nadstropje.

Janez Žiga Valentin Popovič (v nemškem jezikovnem okolju Johann Siegmund Valentin Popowitsch) je bil rojen v Arclinu pri Vojniku. V Gradcu je obiskoval jezuitsko gimnazijo, vendar pa se ni dal posvetiti. Potoval je po Italiji in južni Avstriji, potem pa je bil – po daljšem zadrževanju v Zgornji Avstriji, na Bavarskem in Saškem – v letih 1753–1766 na dunajski univerzi profesor za nemški jezik in govorništvo. Do smrti je živel večinoma v Perchtoldsdorfu pri Dunaju. S področja jezikoslovja in naravoslovja so tudi njegove knjige: Untersuchungen vom Meere (Raziskave morja, 1750), obsežna slovnica nemškega jezika (1754), avstrijski slovar Vocabula Austriaca et Stiriaca (2004) in pravopisni spisi (2005) so njegova najpomembnejša dela. Jezljivi Slovenec, ki je vedno znova poudarjal in v napisanih delih upošteval svoj materni jezik, je bil med najpomembnejšimi slovničarji nemškega jezika 18. stoletja in utemeljitelj avstrijskih jezikovnih posebnosti v okviru nemščine.

Dr. Peter Weiss sdela v dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Ukvarja se z narečnim slovaropisjem, pravopisnimi vprašanji in z dokumentiranjem slovenskega jezikovnega gradiva. Dunajskemu sodelavcu dr. Richardu Reutnerju, uredniku mnogih rokopisnih Popovičevih del, je pomagal pri izdaji Popovičevega rokopisnega osnutka slovenskega slovarja Glossarium Vindicum (2007). 

SD 18 vljudno vabi na svoje 5. javno predavanje

doc. dr. Aleksej Kalc:

Tržaški teritorij v drugi polovici 18. stoletja

Predavanje bo v sredo, 21. januarja 2009 ob 12h v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4, Ljubljana.

V 18. stoletju je Trst postal živahen pomorski emporij in korenito spremenil svojo družbeno-gospodarsko strukturo ter urbanistično tkivo. Kaj so te novosti pomenile za neposredno podeželje, kako se je nanje odzivalo obmestno kmečko prebivalstvo in kakšne so bile njihove posledice na demografskem, družbenem in gospodarskem področju?

Doc. dr. Aleksej Kalc, zgodovinar iz Trsta, sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča in Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, se ukvarja s socialno zgodovino s posebnim poudarkom na migracijskih in historično-demografskih temah.

SD18 vljudno vabi na svoje 4. javno predavanje 

mag. Franc Kuzmič:

TOLERANČNI PATENT JOŽEFA II. IN NJEGOV POMEN ZA PREKMURSKI PROTESTANTIZEM

Predavanje bo v sredo, 26. novembra 2008 ob 13.30 v Mali dvorani Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 4/II., Ljubljana.
Po skoraj polstoletnem življenju v popolni ilegali so prekmurski protestanti leta 1781 s tolerančnim patentom Jožefa II. spet doživeli delno svobodo. Patent so v Prekmurju začeli uresničevati šele leta 1783. Na svojem ozemlju so prekmurski protestanti dobili vsaj tri cerkvene občine, ponovno organizirali versko življenje ter nadaljevali s publicistično dejavnostjo. Beseda, pisana in govorjena v domačem jeziku, je na tem prostoru poleg drugih dejavnikov pripomogla k ohranitvi in utrditvi slovenstva pred madžarizacijo.
Mag. Franc Kuzmič, muzejski svetovalec, kustos v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti, je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, končal študij teologije (Zagreb, Osijek) in magistriral iz cerkvene zgodovine. Je avtor več samostojnih publikacij, številnih razprav in člankov s področja domoznanstva, humanistike in cerkvene zgodovine ter urednik ali sourednik več zbornikov.

SD18 vas vljudno vabi na javno predavanje

dr. Matjaž Barbo:

FRANTIŠEK JOSEF BENEDIKT DUSÍK IN ZAČETKI SLOVENSKEGA SIMFONIZMA 

Pred kratkim je v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae ZRC SAZU izšla Sinfonia grande in G češkega skladatelja Františka Josefa Benedikta Dusíka. Predavanje bo namenjeno razgrinjanju vprašanj, povezanih z omenjenim skladateljem in njegovim zlasti simfoničnim opusom. Poleg tega bo skladatelja skušalo umestiti v slovenski prostor na prehodu iz 18. v 19. stoletje in opredeliti njegov pomen za razvoj slovenskega simfonizma. Dusíkov opus je danes le fragmentarno ohranjen in precej nepregleden – deloma zaradi svoje razpršenosti po različnih evropskih arhivih, deloma pa zaradi zmešnjave z zapisom njegovega imena in neprestanih zamenjav zlasti s starejšim bolj znanim bratom Janom Ladislavom in nekaterimi drugimi avtorji. Nekaj Dusíkovih del imamo tudi v slovenskih arhivih, kar dokazuje plodna leta, ki jih je skladatelj preživel v Ljubljani. Med njimi so nedvomno posebej pomembne simfonije, ki jih je Dusík zapustil ljubljanski Filharmonični družbi. Te so prve prave priče žive simfonične ustvarjalnosti v Ljubljani ob izteku 18. stoletja. (PREDAVANJE BODO OBOGATILI ZVOČNI PRIMERI)

Dr. Matjaž Barbo je izredni profesor za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na tej ustanovi je leta 1997 obranil disertacijo z naslovom Pro musica viva – Prispevek k slovenski moderni po drugi svetovni vojni. Raziskovalno se ukvarja zlasti z glasbeno-estetskimi vprašanji ter s preučevanjem novejše slovenske glasbe. V zadnjem času se vse bolj usmerja tudi v starejša obdobja. Je avtor več znanstvenih razprav in monografij. Kot predavatelj je gostoval na univerzah v Leipzigu, Brnu in Gradcu. Je član uredniškega odbora revije De musica disserenda ter od leta 1998 glavni urednik revije Muzikološki zbornik. Od leta 2004 je predsednik Slovenskega muzikološkega društva.

Soorganizator predavanja je Historični seminar ZRC SAZU.

Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja vas vljudno vabi na predavanje, s katerim želi počastiti 250. obletnico rojstva slovenskega pesnika, pisatelja in jezikoslovca Valentina Vodnika (1758–1819).

akad. Janko Kos: 

Valentin Vodnik v luči sodobne literarne vede

Akad. prof. dr. Janko Kos, urednik Zbranega dela Valentina Vodnika, avtor Vodnikove biografije in številnih člankov o njegovi poeziji, bo v predavanju z naslovom Valentin Vodnik v luči sodobne literarne vede obravnaval nekatera še danes odprta vprašanja glede njegovega življenja, dela in vpliva ter tudi z njimi tesno povezane probleme nekdanjih in sedanjih interpretacij Vodnikove osebnosti in opusa.

Predavanje bo v četrtek, 10. aprila 2008, ob 11. uri, v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4, Ljubljana. 

SD18 vas vljudno vabi na svoje prvo javno predavanje

dr. Matija Ogrin:

Odprta vprašanja Škofjeloškega pasijona

Besedilo škofjeloške pasijonske procesije je kot najzgodnejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku postavljeno v slovenski literarni zgodovini 18. stoletja na dodobra utrjeno in osvetljeno mesto. Tako se je zdelo tudi predavatelju, dokler ni začel pripravljati znanstvenokritične izdaje tega besedila. Ta priprava je odprla nekatera nova gledišča in vpraša nja, tudi probleme, ki jih zaenkrat ni mogoče pojasniti. Čeprav bo ponudilo nekatere nove osvetlitve, Ogrinovo kratko predavanje že z naslovom opozarja, da bo v njem več vprašanj kakor odgovorov.

Matija Ogrin deluje kot raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. V zadnjem času se v večji meri posveča ekdotičnemu delu v projektu Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva (e-ZISS).

Predavanje bo v sredo, 30. januarja, ob 13.00 v Mali dvorani ZRC SAZU v Ljubljani (Novi trg 4, II. nadstropje).